¹Narod koji je u tmini hodio svjetlost vidje veliku; one što mrklu zemlju obitavahu svjetlost jarka obasja.

¹Toda ne ostane v temi dežela, ki je sedaj v stiski. V prejšnjem času je v zaničevanje spravil deželo Zebulonovo in deželo Neftalijevo, a v poslednjem jo pripravi v čast, ono na poti k morju, onkraj Jordana, Galilejo poganov.

²Ti si radost umnožio, uvećao veselje, i oni se pred tobom raduju kao što se ljudi raduju žetvi, k'o što kliču kad se dijeli plijen.

²Ljudstvo, ki je hodilo po temi, je videlo svetlobo veliko; in kateri so bivali v deželi smrtne sence, jim je zasijala luč.

³Teški jaram njegov, prečku što mu pleća pritiskaše, šibu njegova goniča slomi kao u dan midjanski.

³Pomnožil si narod, povečal si mu veselje: veselé se pred teboj kakor v veselju ob žetvi in enako njim, ki se radujejo, ko plen delé.

⁴Da, sva bojna obuća, svaki plašt krvlju natopljen izgorjet će i bit će ognju hrana.

⁴Zakaj ti si zlomil bremena njegovega jarem in šibo za njegova pleča, palico zatiralca njegovega, kakor ob dnevi Madiana.

⁵Jer, dijete nam se rodilo, sina dobismo; na plećima mu je vlast. Ime mu je: Savjetnik divni, Bog silni, Otac vječni, Knez mironosni.

⁵Kajti vsako obuvalo tistih, ki obuti stopajo v bojnem hrupu, in vsaka okrvavljena obleka se sežge, bode za jed ognju.

⁶Nadaleko vlast će mu se sterat' i miru neće biti kraja nad prijestoljem Davidovim, nad kraljevstvom njegovim: učvrstit će ga i utvrdit u pravu i pravednosti. Od sada i dovijeka učinit će to privržena ljubav Jahve nad Vojskama.

⁶Zakaj dete nam je rojeno, sin nam je dan, in vladarstvo pride na ramo njegovo, in ime njegovo se bo imenovalo: Čudoviti, Svetovalec, Mogočni Bog, Oče večnosti, Knez miru.

⁷Gospod posla riječ protiv Jakova i ona pade na Izraela.

⁷Pomnoževanju njegovega vladarstva in miru ne bode konca na prestolu Davidovem in nad kraljestvom njegovim, da ga utrdi in podpre s pravico in pravičnostjo od tega časa do vekomaj. Gorečnost GOSPODA nad vojskami stori to.

⁸Sazna je sav narod njegov, Efrajim i stanovnici Samarije koji govorahu naduta i ohola srca:

⁸Besedo je poslal Gospod zoper Jakoba in je zadela Izraela.

⁹"Opeke nam popadaše, gradit ćemo od tesanika; sasjekoše nam divlje smokve, cedre ćemo posaditi."

⁹In vse ljudstvo jo bo spoznalo, Efraim in prebivalci v Samariji, ki govore s ponosnim in prevzetnim srcem:

¹⁰Al' Jahve podiže na brdo Sion njegove protivnike i podbada neprijatelje njegove:

¹⁰Opeka je razpadla, ali zidali bomo iz rezanega kamena, posekane so divje smokve, ali nadomestimo jih s cedrami.

¹¹Aram s istoka, Filistejce sa zapada, da svim ustima proždiru Izraela. Na sve to gnjev se njegov neće smiriti, ruka će mu ostat' ispružena.

¹¹A GOSPOD povzdigne zoper njega nasprotnike Rezinove in razdraži sovražnike njegove:

¹²Ali se narod nije obratio onom koji ga je b§io, ne tražiše Jahvu nad Vojskama.

¹²Sirce od vzhoda in Filistejce od zahoda, da požro Izraela na vsa usta. Pri vsem tem se ne odvrne jeza Njegova, a še je roka Njegova iztegnjena.

¹³Zato Jahve odsiječe Izraelu glavu i rep, palmu i rogoz u jednom danu.

¹³A to ljudstvo se ni obrnilo k njemu, ki ga tepe, in niso iskali GOSPODA nad vojskami.

¹⁴Starješina i odličnik - to je glava; prorok, učitelj laži - to je rep.

¹⁴Zato bo GOSPOD odsekal Izraelu glavo in rep, vejevje palmovo in bičje na en dan.

¹⁵Oni što vode narod taj - zavode ga, a koji se vodit' daju - propali su.

¹⁵Starček in imenitnik je glava, prorok pa, ki uči krivo, je rep.

¹⁶Stog' mu Gospod neće poštedjet' mladića, sirotama njegovim i udovicama smilovat' se neće. Sav je taj narod bezbožan i zao, na sva usta bezumno govori. Na sve to gnjev se njegov neće smiriti, ruka će mu ostat' ispružena.

¹⁶Kajti voditelji tega ljudstva so zapeljivci in ti, katere vodijo, so pogubljeni.

¹⁷Da, bezbožnost se k'o oganj razmahala, drač i trnje proždire, pa upali šumsku guštaru, stupovi se dima podižu.

¹⁷Zato se mladeničev njegovih ne bo radoval Gospod in ne bo se usmilil sirot in vdov njegovih; zakaj vsi vkup so hinavci in hudobneži in vsaka usta govore budalost. Pri vsem tem se ne odvrne jeza Njegova, a še je roka Njegova iztegnjena.

¹⁸Plamti zemlja od gnjeva Jahvina, narod ognju hrana postaje. Nitko ni brata svog ne štedi, [19b] svatko jede meso svog susjeda.

¹⁸Kajti krivičnost se je vnela kakor ogenj, pokončava trnje in grmovje, požiga gosto drevje v gozdu, vije se navzgor v debelih oblakih dima.

¹⁹[19a] Proždire zdesna, i opet je gladan; guta slijeva, i opet sit nije:

¹⁹Od srda GOSPODA nad vojskami je zemlja požgana, tudi ljudstvo je kakor paša ognju; nihče ne prizanaša bratu svojemu.

²⁰Manaše Efrajima, Efrajim Manašea, obojica zajedno Judu. Na sve to gnjev se njegov neće smiriti, ruka će mu ostat' ispružena.

²⁰Požirajo na desno, pa vendar so lačni, in jedo na levo, pa vendar niso siti. Vsak jé svoje rame meso:Manase Efraima in Efraim Manaseja, in oba skupaj sta zoper Judo. Pri vsem tem se ne odvrne jeza Njegova, a še je roka Njegova iztegnjena.

²¹Manase Efraima in Efraim Manaseja, in oba skupaj sta zoper Judo. Pri vsem tem se ne odvrne jeza Njegova, a še je roka Njegova iztegnjena.