¹Zalud je nadu u njega gojiti, na pogled njegov čovjek već pogiba.

¹Moreš li leviatana [T. j. krokodil.] potegniti iz reke s trnkom, stisneš mu li z vrvjo jezik?

²Junaka nema da njega razdraži, tko će mu se u lice suprotstavit'?

²Moreš mu li potegniti ločkasto vrvco skozi nos in čeljust prebosti z obodcem?

³Tko se sukobi s njim i živ ostade? Pod nebesima tog čovjeka nema!

³Bo te li veliko prosil ali sladke besede ti govoril?

⁴Prešutjet neću njegove udove, ni silnu snagu, ni ljepotu stasa.

⁴Sklene li s teboj zavezo, da ga sprejmeš za hlapca za vekomaj?

⁵Tko mu smije razodjenut' odjeću, tko li kroz dvostruk prodrijeti mu oklop?

⁵Se li boš z njim igral kakor s ptičkom in ga privezal k deklam svojim?

⁶Tko će mu ralje rastvorit' dvokrilne kad strah vlada oko zubi njegovih?

⁶Ali ga bodo prodajali tovariši ribičev, ga razdelili med trgovce?

⁷Hrbat mu je od ljuskavih štitova, zapečaćenih pečatom kamenim.

⁷Moreš mu li kožo napolniti s sulicami in glavo njegovo z ostvami?

⁸Jedni uz druge tako se sljubiše da među njima dah ne bi prošao.

⁸Položi le roko nanj – a pomni boj, ne boš tega storil v drugič!

⁹Tako su čvrsto slijepljeni zajedno: priljubljeni, razdvojit' se ne mogu.

⁹Glej, prazno je upanje, da ga dobiš; saj že njega pogled vrže človeka na tla.

¹⁰Kad kihne, svjetlost iz njega zapršti, poput zorinih vjeđa oči su mu.

¹⁰Ni ga človeka toliko drznega, da bi ga dražil. – In kdo je, ki bi se smel postaviti pred moje obličje?

¹¹Zublje plamsaju iz njegovih ralja, iskre ognjene iz njih se prosiplju.

¹¹Kdo mi je dal kaj poprej, da bi mu moral povrniti? Kar je pod vesoljnim nebom, je moje.

¹²Iz nozdrva mu sukljaju dimovi kao iz kotla što kipi na vatri.

¹²Ne bom molčal o udih njegovih, ne o veliki moči in lepoti rasti njegove.

¹³Dah bi njegov zapalio ugljevlje, jer mu iz ralja plamenovi suču.

¹³Kdo mu odgrne povrhnje oklopje in kdo se osmeli seči mu med dvojno ozobje?

¹⁴U šiji leži sva snaga njegova, a ispred njega užas se prostire.

¹⁴Kdo odpre vrata njegovega obličja? Okoli zob njegovih je groza.

¹⁵Kad se ispravi, zastrepe valovi i prema morskoj uzmiču pučini.

¹⁵Ponos njegov so močni ščiti, ščit s ščitom sklenjen s trdnim pečatom.

¹⁶Poput pećine srce mu je tvrdo, poput mlinskoga kamena otporno.

¹⁶Drug z drugim se tesno skladajo, da še sapica ne pihne skozi nje;

¹⁷Pregibi tusta mesa srasli su mu, čvrsti su kao da su saliveni.

¹⁷drug na drugem vise trdno, med sabo staknjeni se ne ločijo.

¹⁸Zgodi li ga mač, od njeg se odbije, tako i koplje, sulica i strijela.

¹⁸Kihanje njegovo zažiga svetlobo, oči njegove so kakor trepalnice jutranje zarje.

¹⁹Poput slame je za njega željezo, mjed je k'o drvo iscrvotočeno.

¹⁹Iz ust mu pohajajo goreče bakle, ognjene iskre se sipljejo iz njih.

²⁰On ne uzmiče od strelice s luka, stijenje iz praćke na nj k'o pljeva pada.

²⁰Iz nozdrvi se mu vali dim kakor iz lonca, kipečega nad gorečim dračjem.

²¹K'o slamčica je toljaga za njega, koplju se smije kad zazviždi nad njim.

²¹Sapa njegova razžiga žerjavico, iz ust pa mu šviga plamen.

²²Crepovlje oštro ima na trbuhu i blato njime ore k'o drljačom.

²²Na vratu njegovem prebiva moč in strah skače pred njim.

²³Pod njim vrtlog sav k'o lonac uskipi, uspjeni more k'o pomast u kotlu.

²³Podgrlje na telesu mu visi trdno, tesno se ga oklepa, se ne gane.

²⁴Za sobom svijetlu ostavlja on brazdu, regbi, bijelo runo bezdan prekriva.

²⁴Srce njegovo je trdo kakor kamen, trdo kakor spodnji kamen mlinski.

²⁵Ništa slično na zemlji ne postoji i niti je tko tako neustrašiv.

²⁵Kadar se vzdigne, se boje močni, od osupnosti ne dosežejo namere svoje.

²⁶I na najviše on s visoka gleda, kralj je svakome, i najponosnijim."

²⁶Če ga kdo zadene z mečem, ne obtiči v njem, tudi ne kopje, ne strela, ne ostve.

²⁷Za železo se toliko meni kakor za slamo in za bron kakor za gnil les.

²⁸Nobena pšica ga ne požene v beg, kameni s prače so mu kakor pleve,

²⁹kiji kakor bilke in svrčeči sulici se smeje.

³⁰Spodnja stran njegova so ostre čepinje; kakor mlatilni voz gre čez blato.

³¹Napravlja, da vre v globočini kakor v loncu, da je morje kakor kotel z vročim mazilom.

³²Svetlo stezo za sabo dela, da se kaže kakor glava osivela.

³³Na zemlji mu ga ni para, njemu, ki je ustvarjen, da bodi brez strahu.Vse visoko smelo gleda, kralj je vsem zverem ponosnim.

³⁴Vse visoko smelo gleda, kralj je vsem zverem ponosnim.