1A Job progovori i reče:
1In Job odgovori in reče:
2"O, kad bi se jad moj izmjeriti mog'o, a nevolje moje stavit' na tezulju!
2O da bi se stehtala nevolja moja in da bi na tehtnico položili nesrečo mojo vso!
3Teže one jesu od sveg pijeska morskog, i stoga mi riječi zastraniti znaju.
3Kajti sedaj je težja nego morski pesek. Zato so bile nepremišljene besede moje.
4Strijele Svesilnoga u mojem su mesu, ljuti otrov njihov ispija mi dušu, Božje se strahote oborile na me.
4Zakaj pšice Vsemogočnega tiče v meni, katerih strup mora piti duh moj, Božje strahote so postavljene v boj zoper mene.
5TÓa, kraj svježe trave njače li magarac, muče li goveče kraj punih jasala?
5Ali divji osel riga, kadar ima dosti trave, ali muka vol pri svoji krmi?
6Zar hranu bljutavu jedemo bez soli? Zar kakove slasti ima u bjelancu?
6Ali se more jesti neslastno in neslano? ali je okus v jajčjem beljaku?
7Al' ono što mi se gadilo dotaći, to mi je sada sva hrana u bolesti.
7Česar se ni hotelo moji duši dotekniti, to mi je kakor gnusna jed sedaj.
8O, da bi se molba moja uslišala, da mi Bog ispuni ono čem se nadam!
8O da bi se zgodila prošnja moja, in da bi mi dal Bog, česar želim:
9O, kada bi me Bog uništiti htio, kada bi mahnuo rukom da me satre!
9da me Bog izvoli streti, da oprosti roko svojo in me odreže!
10Za mene bi prava utjeha to bila, klicati bih mog'o u mukama teškim što se ne protivljah odluci Svetoga.
10Tako bi mi še ostala tolažba, in radoval bi se v bolečini, ki mi ne prizanaša, da nisem zatajil besede Svetega.
11Zar snage imam da mogu čekati? Radi kakve svrhe da ja duže živim?
11Kaj je moja moč, da naj stanovitno čakam, in kaj konec moj, da naj ostanem potrpežljiv?
12Zar je snaga moja k'o snaga kamena, zar je tijelo moje od mjedi liveno?
12Trdna li kot kamen je moja moč in meso moje je li iz brona?
13Na što se u sebi osloniti mogu? Zar mi svaka pomoć nije uskraćena?
13Ni li pač tako, da nimam pomoči v sebi nobene, in vsaka pospešitev rešenja je daleč od mene?
14Tko odbija milost bližnjemu svojemu, prezreo je strah od Boga Svesilnoga.
14Prijatelj mora kazati usmiljenje obupujočemu, sicer se odreče strahu Vsegamogočnega.
15Kao potok me iznevjeriše braća, kao bujice zimske svoje korito.
15Bratje moji so varali kakor hudournik, kakor struga hudournikov, ki se gubé,
16Od leda mutne vode im se nadimlju, 'bujaju od snijega što se topit' stao;
16ki se kalé od ledu, v katere se zateka sneg.
17al u doba sušno naskoro presahnu, od žege ishlape tada iz korita.
17Ob času, ko solnce vanje pripeka, presihajo, in ko je vroče, izginejo s svojega kraja.
18Karavane zbog njih skreću sa putova, u pustinju zađu i u njoj se gube.
18Vijejo se semtertja poti njih toka, gredo v puščavo in se razgube.
19Karavane temske očima ih traže, putnici iz Šebe nadaju se njima.
19Gledale so tja karavane iz Teme, potne družbe iz Sabe so upale vanje:
20A kad do njih dođu, nađu se u čudu, jer su se u nadi svojoj prevarili.
20osramočene so bile, ker so se zanašale nanje, prišle so do tja, in rdečica jih je oblila.
21U ovom ste času i vi meni takvi: vidjeste strahotu pa se preplašiste.
21Res, tako ste mi postali v nič; strahoto ste zazrli in se preplašili.
22Rekoh li vam možda: 'Darujte mi štogod, poklonite nešto od svojega blaga;
22Ali sem morda rekel: Dajte mi, ali: Žrtvujte zame darilo od svojega blaga,
23iz šake dušmanske izbavite mene, oslobodite me silnikova jarma?'
23ali: Oprostite me iz pesti zatiralčeve, ali: Odkupite me iz roke silovitnikove?
24Vi me poučite, pa ću ušutjeti, u čem je moj prijestup, pokažite meni.
24Poučite me, in molčal bom, in v čem sem se motil, razodenite mi!
25O, kako su snažne besjede iskrene! Al' kamo to vaši smjeraju prijekori?
25Kako krepke so poštene besede! A kaj dokazuje karanje vaše?
26Mislite li možda prekoriti riječi? TÓa u vjetar ide govor očajnikov!
26Mislite li grajati besede moje? Saj v veter gredo govori obupujočega!
27Nad sirotom kocku zar biste bacali i sa prijateljem trgovali svojim?
27Še za siroto bi vi vrgli kocko in prodali prijatelja svojega!
28U oči me sada dobro pogledajte, paz'te neću li vam slagati u lice.
28In sedaj se blagovolite ozreti vmé, kajti v lice vam vendar ne bom lagal.
29Povucite riječ! Kakve li nepravde! Povucite riječ, neporočan ja sam!
29Povrnite se, ne zgodi naj se krivica, da, povrnite se, pravda moja je pravična!Je li nepravičnost na jeziku mojem? ali ne more okus moj razpoznati, kaj je pogubljivo?
30Zar pakosti ima na usnama mojim? Zar nesreću svaku okusio nisam?
30Je li nepravičnost na jeziku mojem? ali ne more okus moj razpoznati, kaj je pogubljivo?