1Kako osamljena sjedi prijestolnica, nekoć naroda puna; postade kao udovica, nekoć velika među narodima. Vladarica nad pokrajinama, na tlaku sad ide.
1Kako samotno je ostalo mesto, ki je bilo polno ljudstva! Vdovi je podobno – prej oblastno med narodi, kneginja med pokrajinami, sedaj plačuje davek!
2Noći provodi gorko plačući, suzama pokriva obraze. Nikog nema da je utješi, od svih koji su je ljubili. Svi je prijatelji iznevjeriše i postaše joj neprijatelji.
2Joka in joka po noči in solze ji teko po licih; nihče je ne tolaži izmed vseh ljubiteljev njenih; vsi prijatelji njeni so se ji izneverili, postali so ji sovražniki.
3Izagnan je Juda, u nevolji je i u progonstvu teškom. Sad živi među poganima, ne nalazi počinka. Svi ga gonitelji sustižu u tjesnacima.
3Juda je šel v pregnanstvo zaradi stiske in velike sužnosti: prebiva med pogani, pokoja ni našel; vsi preganjalci njegovi so ga dohiteli v tesnobi.
4Putovi sionski tuguju jer nitko ne dolazi na svetkovine. Sva su vrata razvaljena, svećenici uzdišu, ucviljene su djevice njegove, a on je pun gorčine.
4Pota na Sion žalujejo, ker nihče ne pride na praznovanje; vsa vrata njena so zapuščena, duhovniki njeni zdihujejo; device njene so žalostne in sama je v bridkosti.
5Tlačitelji njegovi sada gospodare, neprijatelji likuju: Jahve ga ucvili zbog grijeha njegovih premnogih. Djeca mu otišla u izgnanstvo pred tlačiteljem.
5Zatiralci njeni so ji postali glava, sovražniki njeni živé mirno; kajti GOSPOD jo je užalil zavoljo obilosti pregreh njenih; otročiči njeni gredo v sužnost vpričo zatiralca.
6Povukla se od Kćeri sionske sva slava njezina. Knezovi joj postadoše k'o ovnovi koji paše ne nalaze; nemoćni vrludaju ispred goniča.
6In hčer sionsko je minila vsa krasota njena; njeni knezi so kakor jeleni, ki ne najdejo paše, in onemogli so odšli preganjalcu pred očmi.
7Jeruzalem se spominje danÄa bijede i lutanja, kad mu narod dušmanu u ruke pade a nitko mu pomoći ne pruži. Tlačitelji ga gledahu smijući se njegovoj propasti.
7V dneh stiske svoje in tavanja svojega se spominja Jeruzalem vseh svojih dragotin, ki jih je imel od starih dni, ker je ljudstvo njegovo padlo po roki zatiralčevi in mu nihče ni prišel na pomoč. Zatiralci ga vidijo, posmehujejo se njegovi pogubi.
8Teško sagriješi Jeruzalem, postade kao nečistoća ženina. Svi što ga štovahu, sada ga preziru: jer vidješe golotinju njegovu. On samo plače i natrag se okreće.
8Hudo je grešila Jeruzalem, zato je kakor zavoljo nesnage ločena; vsi, ki so jo častili, jo zaničujejo, ker so videli nagoto njeno; tudi sama zdihuje in se ozira za seboj.
9Skuti su mu uprljani, nije ni sanjao što ga čeka. Duboko je pao, a nikog da ga tješi. "Pogledaj, Jahve, moju nevolju: jer neprijatelj likuje."
9Nesnaga njena je na robu obleke njene; ni se spominjala konca svojega, zato je čudovito prišla na nič; nihče je ne tolaži. Ozri se, GOSPOD, v ponižanje moje, zakaj poveličal se je sovražnik!
10Neprijatelj poseže rukom za svim dragocjenostima njegovim. Gledao je gdje pogani provaljuju u njegovo Svetište, oni kojima si zabranio i pristup u svoj zbor.
10Roko svojo je iztegnil zatiralec po vseh dragotinah njenih; kajti videla je, kako so šli v svetišče njeno pogani, o katerih si zapovedal, da ne smejo stopiti v zbor tvoj!
11Sav narod njegov jeca, tražeći kruha; svi daju dragulje za hranu da bi ponovo živnuli. Evo, Jahve, pogledaj kako sam prezren.
11Vse ljudstvo njeno zdihuje in išče kruha; svoje dragotine dajó za jed, da se požive. Ozri se, GOSPOD, in glej, kako me zaničujejo!
12Svi vi što putem prolazite, pogledajte i vidite ima li boli kakva je bol kojom sam ja pogođen, kojom me Jahve udari u dan žestokog gnjeva svoga!
12Nič vam mari, vi vsi, ki greste mimo po poti? Glejte in vidite, je li bolečina enaka bolečini moji, ki so jo storili meni, ki me je GOSPOD napolnil z bridkostjo v dan goreče jeze svoje!
13S visine pusti oganj, utjera ga u kosti moje. Pred noge mrežu mi razape i tako me nauznak obori; ucvili me, ožalosti za sva vremena.
13Z višave je poslal ogenj v kosti moje in jih je premagal; mrežo je razpel nogam mojim, pognal me je nazaj; naredil me je opustošeno in hirajočo ves dan.
14Natovario me mojim grijesima, rukom ih svojom pritegnuo; na vrat mi ih navalio, snagu mi oduzeo. Predao me Gospod u ruke njihove, ne mogu se uspraviti.
14Steknila je jarem pregreh mojih roka njegova: spletene so, spenjajo se čez vrat moj – uničena je moč moja. Gospod me je dal v pesti, iz katerih se ne morem iztrgati.
15Sve junake iz moje sredine Gospod odbaci: digao je zbor protiv mene da uništi uzdanicu moju. U tijesku izgazi Gospod mene, djevicu, kćerku Judinu.
15Poteptal je Gospod vse junake moje sredi mene; zoper mene je sklical prazničen shod, da potare mladeniče moje. Gospod je teptal kakor v tlačilnici devico, hčer Judovo.
16Zato moram plakati, oči mi suze liju, jer daleko je od mene moj tješitelj da mi duh povrati. Sinovi su moji poraženi, odveć silan bijaše neprijatelj.
16Zato jokam, iz oči mojih teče voda navzdol, ker je daleč od mene tolažnik, ki bi mi poživil dušo; otroci moji so izgubljeni, ker je prevladal sovražnik.
17Sion pruža ruke: nema mu tješitelja. Jahve je protiv Jakova sa svih strana pozvao tlačitelje; i tako Jeruzalem postade među njima strašilo.
17Roke svoje izteza hči sionska: nikogar ni, ki bi jo tolažil. Zapovedal je GOSPOD o Jakobu, naj ga obstopijo zatiralci njegovi; kakor ženska, zavoljo nesnage ločena, je Jeruzalem med njimi.
18Jahve, on je pravedan; jer riječi se njegovoj protivih. Oh, čujte, narodi svi, gledajte moju bol: djevice moje, moji mladići, svi odoše u izgnanstvo!
18Pravičen je GOSPOD, zato ker sem bila nepokorna ustom njegovim. Poslušajte, prosim, vsa ljudstva, in poglejte bolečino mojo! Device moje in mladeniči moji so šli v sužnost.
19Pozvah sve ljubavnike svoje, ali me oni prevariše. Moji svećenici i starješine pogiboše u gradu tražeći hrane da bi ponovo živnuli.
19Klicala sem ljubitelje svoje, a oni so me obnorili; duhovniki in starejšine moji so izdehnili dušo v mestu, ko so si iskali jedi, da bi se poživili ž njo.
20Pogledaj, Jahve, u kakvoj sam tjeskobi, moja utroba strepi, srce mi se u grudima grči jer bijah opako prkosan! Vani mač pokosi moje sinove, a unutra - smrt.
20Poglej, o GOSPOD, kajti v stiski sem, v osrčju mojem kipi bridkost, premetava se srce moje v meni, ker sem se grozno uprla. Zunaj mi mori otroke meč, doma je kakor smrt.
21Čuj kako stenjem: nema mi tješitelja! Svi neprijatelji čuju za moju nesreću i likuju što si to učinio! Daj da dođe dan što si ga objavio, da njima bude kao meni.
21Slišali so, da zdihujem: nihče me ne tolaži; vsi sovražniki moji so slišali za nesrečo mojo, veselili so se, da si to storil. Ko pripelješ dan, ki si ga napovedal, tedaj mi bodo enaki.Pred obličje tvoje pridi vsa njih hudobnost in stóri jim, kakor si storil meni zavoljo vseh prestopkov mojih; kajti preobili so zdihljaji moji in srce moje hira silno.
22Neka se pokaže sva njina zloća pred licem tvojim, a onda postupaj s njima kao što si sa mnom postupio za sve grijehe moje! Jer samo uzdišem, a srce moje tuguje.
22Pred obličje tvoje pridi vsa njih hudobnost in stóri jim, kakor si storil meni zavoljo vseh prestopkov mojih; kajti preobili so zdihljaji moji in srce moje hira silno.