¹Blagoslivljaj Jahvu, dušo moja, Jahve, Bože moj, silno si velik! Odjeven veličanstvom i ljepotom,

¹Slavi, duša moja, GOSPODA! GOSPOD, Bog moj, velik si silno, lepoto in veličastvo si oblekel;

²svjetlošću ogrnut kao plaštem! Nebo si razapeo kao šator,

²ogrinjaš se s svetlobo kakor z obleko, nebesa razpenjaš kakor šator.

³na vodama sagradio dvorove svoje. Od oblaka praviš kola svoja, na krilima vjetrova putuješ.

³Kateri stavi v vodah tramovje hramov svojih, ki nareja oblake za voz svoj, ki hodi po vetrov perutih,

⁴Vjetrove uzimaš za glasnike, a žarki oganj za slugu svojega.

⁴ki dela vetrove za poslance svoje, za služabnike svoje ogenj plamteči.

⁵Zemlju si stavio na stupove njene: neće se poljuljati u vijeke vjekova,

⁵Postavil je zemljo na podstave njene, da se ne gane na večne čase.

⁶pokrio si je vodama bezdanim k'o haljinom, iznad bregova stajahu vode;

⁶Z valovjem si jo ogrnil kakor z odejo, čez gore so stale vode.

⁷na tvoju se prijetnju povukoše, od tvoje grmljavine zadrhtaše.

⁷Na karanje tvoje so pobegnile, pred groma tvojega glasom so urno bežale –

⁸Bregovi se digoše, doline spustiše na mjesto koje si im odredio.

⁸dvignile so se gore, pogreznile se doline – na mesto, katero si jim bil ustanovil.

⁹Odredio si granicu koju ne smiju prijeći, da opet ne pokriju zemlju.

⁹Mejo si jim postavil, da je ne prestopijo, da se ne povrnejo pokrit zemljo.

¹⁰Izvore svraćaš u potoke što žubore među brdima.

¹⁰Ti izpuščaš studence po dolinah, da tečejo med gorami;

¹¹Oni poje sve živine poljske, divlji magarci žeđ gase u njima.

¹¹napajajo vse poljske živali, žejo svojo si gasé divji osli.

¹²Uz njih se gnijezde ptice nebeske i pjevaju među granama.

¹²Poleg njih prebivajo ptice nebeške, glasijo se izmed vej.

¹³Ti natapaš bregove iz dvorova svojih, zemlja se nasićuje plodom tvojih ruku.

¹³On namaka gore iz hramov svojih, s sadom del tvojih se siti zemlja.

¹⁴Ti daješ te niče trava za stoku i bilje na korist čovjeku da izvede kruh iz zemlje

¹⁴On daje, da raste trava živini in zelišče človeku v rabo, da si pripravi hrano iz zemlje,

¹⁵i vino što razvedruje srce čovječje; da uljem lice osvježi i da kruh okrijepi srce čovjeku.

¹⁵in vino, ki razveseljuje srce človeku, in olje, ki svetel nareja obraz, in kruh, ki podpira srce človeku.

¹⁶Stabla se Jahvina napajaju hranom, cedri libanonski koje on zasadi.

¹⁶Siti se drevje GOSPODOVO, cedre na Libanonu, ki jih je vsadil,

¹⁷Ondje se ptice gnijezde, u čempresu dom je rodin.

¹⁷kjer gnezdijo ptički, tudi štorklja, ki ima hišo svojo na jelkah.

¹⁸Visoki bregovi daju kozorogu a pećine jazavcu sklonište.

¹⁸Gore visoke so divjim kozlom, pečine skalnim jazbecem prebivališče.

¹⁹Ti si stvorio mjesec da označuje vremena i sunce znade kada ima zaći.

¹⁹Naredil je mesec, da meri čase, in solnce, ki pozna zahod svoj.

²⁰Kad razastreš tmine i noć se spusti, tad se šuljaju u njoj životinje šumske.

²⁰Temo narejaš, da je noč, tedaj so vse gozdne živali pokonci:

²¹Lavići riču za plijenom i od Boga hranu traže.

²¹mladi levi rjovejo za plenom in zahtevajo od Boga mogočnega hrane svoje.

²²Kad sunce ograne, nestaju i liježu na ležaje.

²²Ko izhaja solnce, se poskrijejo in ležé v brlogih svojih.

²³Tad čovjek izlazi na dnevni posao i na rad do večeri.

²³Človek pa gre na delo svoje in po opravilu svojem do večera.

²⁴Kako su brojna tvoja djela, o Jahve! Sve si to mudro učinio: puna je zemlja stvorenja tvojih.

²⁴Kako mnogotera so dela tvoja, o GOSPOD, v modrosti si jih naredil vsa, polna je zemlja stvorov tvojih!

²⁵Eno mora, velika i široka, u njemu vrve gmazovi bez broja, životinje male i velike.

²⁵Ondi morje, veliko in prostrano, v njem je laznine brez števila, živali velikih in malih.

²⁶Onud prolaze nemani, Levijatan kojeg stvori da se igra u njemu.

²⁶Tod hodijo ladje in leviatan, ki si ga ustvaril, naj se v njem igra.

²⁷I sva ova bića željno čekaju da ih nahraniš na vrijeme.

²⁷Vse to čaka tebe, da jim daš njih živeža o svojem času.

²⁸Daješ li im, tada sabiru: otvaraš li ruku, nasite se dobrima.

²⁸Kadar jim daješ, pobirajo, odpreš jim roko svojo, in sitijo se z dobrotami.

²⁹Sakriješ li lice svoje, tad se rastuže; ako dah im oduzmeš, ugibaju i opet se u prah vraćaju.

²⁹Kadar jim skriješ obličje svoje, se prestrašijo; vzameš jim sapo, in ginejo ter se povračajo v prah svoj.

³⁰Pošalješ li dah svoj, opet nastaju, i tako obnavljaš lice zemlje.

³⁰Pošiljaš sapo svojo in jih spet ustvarjaš, in tako obličje obnavljaš zemlji.

³¹Neka dovijeka traje slava Jahvina: nek' se raduje Jahve u djelima svojim!

³¹Slava GOSPODOVA traja naj vekomaj! Veseli se naj GOSPOD v delih svojih!

³²On pogleda zemlju i ona se potrese, dotakne bregove, oni se zadime.

³²Ko pogleda na zemljo, se trese ona, ko se dotakne gorá, se kadé.

³³Pjevat ću Jahvi dokle god živim, svirat ću Bogu svome dokle god me bude.

³³Pel bom GOSPODU vse svoje žive dni, psalme prepeval Bogu svojemu, dokler bodem živ.

³⁴Bilo mu milo pjevanje moje! Ja ću se radovati u Jahvi.

³⁴O da bi mu bilo prijetno premišljevanje moje! Jaz se hočem radovati v GOSPODU.Izginejo naj grešniki z zemlje in brezbožnikov več ne bodi! Slavi, duša moja, GOSPODA! Aleluja!

³⁵Nek' zločinci sa zemlje nestanu i bezbožnika nek' više ne bude! Blagoslivljaj Jahvu, dušo moja! Aleluja!

³⁵Izginejo naj grešniki z zemlje in brezbožnikov več ne bodi! Slavi, duša moja, GOSPODA! Aleluja!