¹Zborovođi. Davidov. Jahve, proničeš me svega i poznaješ,

¹{Načelniku godbe. Psalm Davidov.} GOSPOD, preiskal si me in me poznaš!

²ti znaš kada sjednem i kada ustanem, izdaleka ti već misli moje poznaješ.

²Ti poznaš sedenje moje in vstajanje moje, mišljenje moje umeš oddaleč.

³Hodam li ili ležim, sve ti vidiš, znani su ti svi moji putovi.

³Hojo mojo in ležo mojo zasleduješ in znana so ti vsa pota moja.

⁴Riječ mi još nije na jezik došla, a ti, Jahve, sve već znadeš.

⁴Ko ni še beseda na jeziku mojem, glej, GOSPOD, jo poznaš docela.

⁵S leđa i s lica ti me obuhvaćaš, na mene si ruku svoju stavio.

⁵Zadaj in spredaj me obdajaš in name pokladaš roko svojo.

⁶Znanje to odveć mi je čudesno, previsoko da bih ga dokučio.

⁶Taka vednost je prečudovita zame, visoka je, ne morem je doseči.

⁷Kamo da idem od duha tvojega i kamo da od tvog lica pobjegnem?

⁷Kam naj grem pred duhom tvojim, ali kam naj bežim pred tvojim obličjem?

⁸Ako se na nebo popnem, ondje si, ako u Podzemlje legnem, i ondje si.

⁸Ko bi stopil na nebesa, tam si ti, ali bi ležišče si izbral v kraju mrtvih, tudi ondi si.

⁹Uzmem li krila zorina pa se naselim moru na kraj

⁹Ko bi si vzel zarje peruti in odletel prebivat ob najzadnjem kraju morja,

¹⁰i ondje bi me ruka tvoja vodila, desnica bi me tvoja držala.

¹⁰tudi tja bi me spremljala roka tvoja in zgrabila bi me desnica tvoja.

¹¹Reknem li: "Nek' me barem tmine zakriju i nek' me noć umjesto svjetla okruži!" -

¹¹Ko bi pa rekel: Teme me bodo vsaj pokrile in svetloba okoli mene postane naj noč –

¹²ni tmina tebi neće biti tamna: noć sjaji kao dan i tama kao svjetlost.

¹²tudi teme ti ne morejo ničesar omračiti, noč ti je svetla kakor dan, temina ti je kakor noč.

¹³Jer ti si moje stvorio bubrege, satkao me u krilu majčinu.

¹³Zakaj ti si imel v lasti ledice moje, stkal si me v telesu matere moje.

¹⁴Hvala ti što sam stvoren tako čudesno, što su djela tvoja predivna. Dušu moju do dna si poznavao,

¹⁴Hvalim te, da sem storjen na strašen, čudovit način; čudovita so dela tvoja, predobro to pozna duša moja.

¹⁵kosti moje ne bjehu ti sakrite dok nastajah u tajnosti, otkan u dubini zemlje.

¹⁵Ni ti bilo skrito okostje moje, ko sem bil ustvarjen na skrivnem, umetno narejen, kakor v zemlje globočinah.

¹⁶Oči tvoje već tada gledahu djela moja, sve već bješe zapisano u knjizi tvojoj: dani su mi određeni dok još ne bješe ni jednoga.

¹⁶Zarodek moj so videle tvoje oči, in v knjigo tvojo je bilo vpisano vse to; dnevi so mi bili določeni, ko še eden njih ni bil napočil.

¹⁷Kako su mi, Bože, naumi tvoji nedokučivi, kako li je neprocjenjiv zbroj njihov.

¹⁷Zatorej kako so mi dražestne misli tvoje, o Bog mogočni, kako ogromna so njih števila!

¹⁸Da ih brojim? Više ih je nego pijeska! Dođem li im do kraja, ti mi preostaješ!

¹⁸Hotel bi jih našteti, a več jih je od peska; kadar se zdramim, sem z mislimi še pri tebi.

¹⁹De, istrijebi, Bože, zlotvora, krvoloci nek' odstupe od mene!

¹⁹O da bi pokončal, o Bog, brezbožnika! In vi, možje krvoločni: Poberite se izpred mene!

²⁰Jer podmuklo se bune protiv tebe, uzalud se dižu tvoji dušmani.

²⁰Kajti zoper tebe govoré pregrešno, tvoje ime rabijo za laž tvoji sovražniki.

²¹Jahve, zar da ne mrzim tvoje mrzitelje? Zar da mi se ne gade protivnici tvoji?

²¹Ali naj bi ne sovražil, o GOSPOD, sovražilcev tvojih, ali naj mi ne mrzé, ki se vzpenjajo zoper tebe?

²²Mržnjom dubokom ja ih mrzim i držim ih svojim neprijateljima.

²²S skrajnim sovraštvom jih sovražim, za neprijatelje so meni.

²³Pronikni me svega, Bože, srce mi upoznaj, iskušaj me i upoznaj misli moje:

²³Preiskuj me, Bog mogočni, in spoznaj srce moje, izkusi me in spoznaj misli moje,in glej, hodim li po potu, ki pelje v trpljenje, in vodi me po večnem potu.

²⁴pogledaj, ne idem li putem pogubnim i povedi me putem vječnim!

²⁴in glej, hodim li po potu, ki pelje v trpljenje, in vodi me po večnem potu.