¹Zborovođi. Jedutunu. Psalam. Davidov.

¹1{Načelniku godbe, Jedutunu. Psalm Davidov.} Rekel sem: Pazil bom na pota svoja, da ne grešim z jezikom svojim; z uzdo bom čuval usta svoja, dokler bo brezbožnik pred menoj.

²Odlučio sam: "Čuvat ću put svoj da ne zgriješim jezikom; usta ću svoja zauzdati dokle god preda mnom bude bezbožnik."

²Onemel sem in se vdal tihoti, tih sem bil, ne meneč se niti za dobro; ali hujšala se je bolečina moja.

³Zamukoh, zanijemjeh, glasa ne puštah, ali uzalud - bol mi postade gorča.

³Srce moje se je vnemalo v meni, v premišljevanju mojem se je vžgal ogenj; govoril sem z jezikom svojim:

⁴U meni srce je gorjelo, na samu pomisao buknuo bi oganj; tad progovorih svojim jezikom:

⁴Daj, da zvem, o GOSPOD, konec svoj in kolika je mera mojih dni, da vem, kako sem minljiv.

⁵"Objavi mi, Jahve, moj svršetak i kolika je mjera mojih dana, da znam kako sam ništavan.

⁵Glej, le po dlan dolge si naredil dni moje, in vek moj je kakor nič pred teboj; zares, zgolj ničevost je vsak človek, čeprav stoji trdno. (Sela.)

⁶Evo, pedljem si mi dane izmjerio, život moj je kao ništa pred tobom: tek dašak je svaki čovjek.

⁶Zares, kakor senčna podoba hodi človek, res, za nič se toliko vznemirja: kopiči imetje, a ne ve, kdo to pograbi.

⁷Poput sjene čovjek prolazi tek dašak je sve bogatstvo njegovo: zgrće, a ne zna tko će ga pokupiti."

⁷In sedaj, česa naj pričakujem, o Gospod? Nada moja se ozira v te.

⁸A sada, čemu da se nadam, Gospode? Sva je nada moja u tebi!

⁸Vseh prestopkov mojih me reši, nespametnežem v zasmeh me ne izpostavi.

⁹Izbavi me svih mojih bezakonja, ne daj da ruglo budem luđaku!

⁹Molčim, ne odprem ust svojih, ker ti si vse prav storil.

¹⁰Šutim i usta ne otvaram, jer tako si ti učinio.

¹⁰Obrni od mene bič svoj, od udarca roke tvoje omahujem.

¹¹Bič svoj otkloni od mene, jer izdišem pod težinom ruke tvoje.

¹¹Ko s kaznimi za krivde pokoriš človeka, uničuješ kakor molj sukno lepoto njegovo –zares, zgolj ničevost je sleherni človek. (Sela.)

¹²Ti kaznama popravljaš čovjeka i sve mu najdraže kao moljac rastačeš: tek dašak je svaki čovjek.

¹²Čuj molitev mojo, o GOSPOD, in uho nagni k vpitju mojemu; nikar ne molči solzam mojim, kajti tujec sem pri tebi in naselnik kakor vsi očetje moji.Prizanesi mi, da se okrepčam, preden odidem in me več ne bo.

¹³Čuj, o Jahve, molitvu moju, vapaje mi poslušaj, na suze se moje ne ogluši! Jer u tebe ja sam došljak, pridošlica kao svi oci moji.

¹³Prizanesi mi, da se okrepčam, preden odidem in me več ne bo.

¹⁴Odvrati pogled od mene, da odahnem prije nego odem i više ne budem!