¹Zborovođi. Poučna pjesma. Sinova Korahovih.

¹{Načelniku godbe. Pouk sinov Korahovih.} Kakor jelen koprni po potokih vodá, tako duša moja koprni po tebi, o Bog.

²Kao što košuta žudi za izvor-vodom, tako duša moja čezne, Bože, za tobom.

²Žejna je duša moja Boga, mogočnega, živega Boga: Kdaj pridem in se prikažem pred obličjem Božjim?

³Žedna mi je duša Boga, Boga živoga: o, kada ću doći i lice Božje gledati?

³Solze moje so mi za hrano po dnevi in po noči, ko mi rekajo ves dan: Kje je Bog tvoj?

⁴Suze su kruh moj danju i noću, dok me svednevice pitaju: "Gdje ti je Bog tvoj?"

⁴Tega se spominjam, ko izlivam v sebi dušo svojo: kako sem šel s krdelom in jih spremljal do hiše Božje, z glasom radostnega petja in hvale, v množici, ki praznuje.

⁵Duša moja gine kada se spomenem kako koračah u mnoštvu predvodeć' ih k Domu Božjem uz radosno klicanje i hvalopojke u povorci svečanoj.

⁵Kaj si tako žalostna, duša moja, in nepokojna v meni? Čakaj Boga, kajti še ga bom slavil, da je pomoč obličja mojega in moj Bog.

⁶Što si mi, dušo, klonula i što jecaš u meni? U Boga se uzdaj, jer opet ću ga slaviti, spasenje svoje, Boga svog!

⁶Žalostna je v meni duša moja, zatorej se spominjam tebe iz dežele Jordanske in Hermonske, z gore Micarja.

⁷Tuguje duša u meni, stoga se tebe spominjem iz zemlje Jordana i Hermona, s brda Misara.

⁷Brezno kliče breznu ob šumenju slapov tvojih, vsi valovi in zagoni tvoji so se zgrnili name.

⁸Bezdan doziva bezdan bukom slapova tvojih: sve vode tvoje i vali preko mene prijeđoše.

⁸Vendar mi pošlje GOSPOD od dnevi milost svojo, in po noči bo z menoj hvalna pesem njemu, molitev k Bogu mogočnemu življenja mojega.

⁹Nek' mi danju Jahve naklonost udijeli, a noću pjesmom ću hvalit' Boga života svog.

⁹Govoril bom Bogu mogočnemu, skali svoji: Zakaj me zabiš? zakaj mi je v žalosti hoditi zaradi zatiranja sovražnikovega?

¹⁰Reći ću Bogu: "Hridino moja, zašto me zaboravljaš? Zašto obilazim žalostan, pritisnut dušmanima?"

¹⁰Kakor bi drobili kosti moje, me sramoté zatiralci moji, govoreč mi ves dan: Kje je Bog tvoj?Kaj si tako žalostna, duša moja, in nepokojna v meni? Čakaj Boga, kajti še ga bom slavil, da je pomoč obličja mojega in moj Bog.

¹¹Kosti mi se lome od poruge neprijatelja dok me svednevice pitaju: "Gdje ti je Bog tvoj?"

¹¹Kaj si tako žalostna, duša moja, in nepokojna v meni? Čakaj Boga, kajti še ga bom slavil, da je pomoč obličja mojega in moj Bog.

¹²Što si mi, dušo, klonula i što jecaš u meni? U Boga se uzdaj, jer opet ću ga slaviti, spasenje svoje, Boga svog!