1Poučna pjesma. Asafova. Poslušaj, narode moj, moju nauku, prikloni uho riječima usta mojih!
1{Pouk Asafov.} Poslušaj, ljudstvo moje, nauk moj, nagnite uho svoje govoru mojih ust.
2Otvorit ću svoja usta na pouku, iznijet ću tajne iz vremena davnih.
2V prilikah odprem usta svoja, razglasim uganke iz starih časov.
3Ono što čusmo i saznasmo, što nam kazivahu oci,
3Kar smo slišali in spoznali, kar so nam pripovedovali očetje naši,
4nećemo kriti djeci njihovoj, predat ćemo budućem koljenu: slavu Jahvinu i silu njegovu i djela čudesna što ih učini.
4ne bomo prikrivali njih otrokom, pripovedujoč naslednjemu rodu preslavna dela GOSPODOVA in moč njegovo in čuda njegova, ki jih je storil.
5Svjedočanstvo podiže on u Jakovu, Zakon postavi u Izraelu, da ono što naredi ocima našim oni djeci svojoj objave,
5Kajti ustanovil je pričevanje v Jakobu in postavil zakon v Izraelu, kar je zapovedal očetom našim, da naj jih oznanjajo svojim otrokom.
6da sazna budući naraštaj, i sinovi koji će se roditi da djeci svojoj kazuju
6Da to spozna naslednji rod, otroci, ki bodo rojeni, in ti vstanejo ter pripovedujejo otrokom svojim:
7da u Boga ufanje svoje stave i ne zaborave djela Božjih, već da vrše zapovijedi njegove,
7Upanje svoje da naj stavijo na Boga in ne pozabijo naj dejanj Boga mogočnega, temuč hranijo naj zapovedi njegove.
8kako ne bi bili, kao oci njihovi, naraštaj buntovan, prkosan - naraštaj srcem nestalan i duhom Bogu nevjeran.
8In ne bodo naj kakor njih pradedje, rod trdovraten in uporen, rod, ki ni obrnil v pravo smer srca svojega in čigar duh ni bil zvest Bogu mogočnemu.
9Sinovi Efrajimovi, ratnici s lukom, u dan bitke okrenuše leđa.
9Sinovi Efraimovi, lokostrelci oboroženi, so obrnili hrbte ob času bitve.
10Saveza s Bogom ne održaše i ne htjedoše hoditi po Zakonu njegovu.
10Ohranili niso zaveze Božje in so se branili hoditi po zakonu njegovem,
11Zaboraviše na djela njegova, na čudesa koja im pokaza.
11pozabivši dejanja njegova in čudovita dela njegova, katera jim je bil pokazal.
12Pred njihovim ocima činio je znakove u Egiptu, u Soanskom polju.
12Delal je čuda pred njih pradedi v deželi Egiptovski, na polju Zoanskem.
13On more razdijeli i njih prevede, vode kao nasip uzdiže.
13Razklal je morje in peljal jih čez, in postavil je vode kakor jez.
14Danju ih vodio oblakom, a svu noć ognjem blistavim.
14In spremljal jih je z oblakom po dnevi in vso noč s svetlobo ognja.
15U pustinji hrid prolomi i napoji ih obilno kao iz bezdana.
15Razklal je skale v puščavi in jih je obilo napojil kakor iz globočin.
16Iz stijene izbi potoke te izvede vode k'o velike rijeke.
16Potoke je izpeljal iz skale in storil, da so vode tekle doli kakor reke.
17A oni jednako griješiše, prkosiše Višnjem u pustinji.
17Vendar so še dalje grešili zoper njega, upirali se Najvišjemu v pustinji.
18Boga su kušali u srcima svojim ištuć' jela svojoj pohlepnosti.
18In izkušajoč Boga mogočnega v srcu svojem, so zahtevali jed po svojega srca želji.
19Prigovarali su Bogu i pitali: "Može li Gospod stol u pustinji prostrti?
19In grdo govoreč zoper Boga, so rekli: Ali bi mogel Bog mogočni pripraviti mizo v tej puščavi?
20Eno, udari u hrid, i voda poteče i provreše potoci: a može li dati i kruha, i mesa pružiti svome narodu?"
20Glejte, ob skalo je udaril, da so tekle vode, in potoki so se udrli – ali bo mogel dati tudi kruha ali pa oskrbeti mesa ljudstvu svojemu?
21Kad to začu Jahve, gnjevom usplamtje: oganj se raspali protiv Jakova, srdžba se razjari protiv Izraela,
21Zato se je GOSPOD, ko je to slišal, razsrdil, in ogenj se je vnel zoper Jakoba in tudi jeza se je kadila zoper Izraela.
22jer ne vjerovaše Bogu niti se u njegovu pomoć uzdaše.
22Ker niso verovali v Boga in niso upali v rešenje njegovo.
23Pa ozgo naredi oblaku i otvori brane nebeske,
23In vendar je zapovedal oblakom zgoraj in odprl vrata nebeška,
24k'o kišu prosu na njih mÓanu da jedu i nahrani ih kruhom nebeskim.
24in dežil nanje mano za jed in jim dajal žito nebeško.
25Čovjek blagovaše kruh Jakih; on im dade hrane do sitosti.
25Kruh močnih je jedel človek; brašna jim je pošiljal dositega.
26Probudi na nebu vjetar istočni i svojom silom južnjak dovede.
26Zagnal je vzhodni veter na nebu in z močjo svojo je pripeljal jug,
27Prosu na njih mesa k'o prašine i ptice krilatice k'o pijeska morskoga.
27in je dežil nanje meso kakor prah in kakor morski pesek ptiče krilate,
28Padoše usred njihova tabora i oko šatora njihovih.
28metal jih je med njih šatore, okoli njih prebivališč.
29Jeli su i nasitili se, želju njihovu on im ispuni.
29In jedli so in bili so zelo nasičeni, in česar so poželeli, jim je prinesel.
30Još nisu svoju utažili pohlepu i jelo im još bješe u ustima,
30Še se niso iznebili poželenja svojega, še jim je bila jed v ustih,
31kad se srdžba Božja na njih raspali: pokosi smrću prvake njihove i mladiće pobi Izraelove.
31ko je jeza Božja vzplamtela proti njim in morila med močnimi izmed njih in pokončavala mladeniče Izraelove.
32Uza sve to griješiše dalje i ne vjerovaše u čudesna djela njegova.
32Ob vsem tem so še grešili in niso verovali v čudovita dela njegova.
33I skonča im dane jednim dahom i njihova ljeta naglim svršetkom.
33Zato je storil, da so v ničevosti potekali njih dnevi in njih leta v naglici.
34Kad ih ubijaše, tražiše ga i opet pitahu za Boga;
34Ko jih je pobijal, tedaj so povpraševali po njem, in so se izpreobrnili ter zjutraj že iskali Boga mogočnega,
35spominjahu se da je Bog hridina njihova i Svevišnji njihov otkupitelj.
35spomnivši se, da je bil Bog njih skala in Bog mogočni, Najvišji, njih odrešenik.
36Ali ga opet ustima svojim varahu i jezikom svojim lagahu njemu.
36Tedaj so ga z usti svojimi dobrikali in z jezikom svojim so se mu lagali,
37Njihovo srce s njime ne bijaše, nit' bijahu vjerni Savezu njegovu.
37a njih srce ni bilo utrjeno pri njem in niso se izkazali zvesti zavezi njegovi.
38A on im milosrdno grijeh praštao i nije ih posmicao; često je gnjev svoj susprezao da ne plane svom jarošću.
38Toda on je usmiljen, odpušča krivico in ne pokončuje; in mnogokrat je ustavil svoj srd in ni vnemal vse jeze svoje.
39Spominjao se da su pÓut i dah koji odlazi i ne vraća se više.
39Spominjal se je namreč, da so meso, sapa, ki gre in se ne vrne.
40Koliko mu prkosiše u pustinji i žalostiše ga u samotnom kraju!
40Kolikokrat so se mu uprli v puščavi, so ga žalili v samoti!
41Sve nanovo iskušavahu Boga i vrijeđahu Sveca Izraelova
41Zopet in zopet so izkušali Boga mogočnega in žalili Svetega Izraelovega.
42ne spominjuć' se ruke njegove ni dana kad ih od dušmana izbavi,
42Niso se spominjali roke njegove, ne dne, ko jih je bil otel zatiralca,
43ni znakova njegovih u Egiptu, ni čudesnih djela u polju Soanskom.
43ko je v Egiptu delal znamenja svoja in čuda svoja na polju Zoanskem.
44U krv im pretvori rijeke i potoke, da ne piju.
44V kri je izpremenil njih potoke, da niso mogli piti tekočih vod svojih.
45Posla na njih obade da ih žderu i žabe da ih more.
45Poslal je nanje pasje muhe, ki so jih žrle, in žabe, ki so jih ugonabljale.
46I predade skakavcu žetvu njihovu, i plod muke njihove žderaču.
46In dal je njih sadež cvrčku, in kobilici, kar so s trudom posejali.
47Vinograde im tučom udari, a mrazom smokvike njihove.
47Uničil je s točo njih trte in smokve njih z mrazom.
48I predade grÓadu njihova goveda i munjama stada njihova.
48Izročil je toči tudi njih živino in njih črede bliskom.
49Obori na njih svu žestinu gnjeva svog, jarost, bijes i nevolju: posla na njih anđele nesreće.
49Izpustil je nanje jeze svoje žar, srd in nevoljo in stisko, celo krdelo angelov nesreče.
50I put gnjevu svojem otvori: ne poštedje im život od smrti, životinje im izruči pošasti.
50Prosto pot je napravil svoji jezi, smrti ni ubranil njih duš in življenje njih je izročil kugi.
51Pobi u Egiptu sve prvorođeno, prvence u šatorju Hamovu.
51In udaril je vse prvorojence v Egiptu, prvino moči v šatorih Hamovih.
52I povede narod svoj kao ovce i vođaše ih kao stado kroz pustinju.
52Svoje ljudstvo pa je odpeljal kakor ovce, in vodil jih je kakor čredo po puščavi.
53Pouzdano ih je vodio te se nisu bojali, a more je prekrilo dušmane njihove.
53In peljal jih je varno, da se jim ni bilo bati, a njih sovražnike je pokrilo morje.
54U Svetu zemlju svoju on ih odvede, na bregove što mu ih osvoji desnica.
54Pripeljal jih je do meje svetišča svojega, gore te, ki si jo je pridobila desnica njegova.
55Pred njima istjera pogane, konopom im podijeli baštinu, pod šatorjem njihovim naseli plemena izraelska.
55Izgnal je izpred njih obličja narode in jih je po žrebu razmeril Izraelu v posest in v njih šatorih je dal prebivati Izraelovim rodovom.
56A oni iskušavali i gnjevili Boga Višnjega i nisu držali zapovijedi njegovih.
56Vendar so izkušali Boga Najvišjega in se mu upirali in pričevanj njegovih se niso držali.
57Otpadoše, iznevjeriše se k'o oci njihovi, k'o luk nepouzdan oni zatajiše.
57Temuč obrnili so se in nezvesto ravnali kakor njih pradedje, obrnili so se kakor lok, ki strelja napačno.
58Na gnjev ga nagnaše svojim uzvišicama, na ljubomor navedoše kumirima svojim.
58Dražili so ga z višavami svojimi in s podobami malikov svojih so razvneli gorečnost njegovo.
59Bog vidje i gnjevom planu, odbaci posve Izraela.
59Slišal je Bog in se razsrdil, in Izrael se mu je silno zastudil.
60I napusti boravište svoje u Šilu, Šator u kojem prebivaše s ljudima.
60In zapustil je prebivališče v Silu, šator, ki ga je bil postavil med ljudmi.
61Preda u ropstvo snagu svoju i svoju diku u ruke dušmanske.
61In dal je v sužnost svojo moč in slavo svojo zatiralcu v pest.
62Narod svoj prepusti maču, raspali se na svoju baštinu.
62Izročil je meču ljudstvo svoje in zoper dedino svojo se je razsrdil.
63Mladiće njihove oganj proguta, ne udaše se djevice njihove.
63Ogenj je požrl mladeniče njegove, in devicam njegovim se ni pela svatovska pesem.
64Svećenici njihovi padoše od mača, ne zaplakaše Óudove njihove.
64Duhovniki njegovi so padli pod mečem, in vdove njegove niso mogle žalovati.
65Tad se k'o oda sna trgnu Gospodin, k'o ratnik vinom savladan.
65Tedaj se je zbudil Gospod, kakor da bi bil spal, kakor junak, ki vriska od vina.
66Udari otraga dušmane svoje, sramotu im vječitu zadade.
66In udaril je sovražnike svoje od zadaj, sramoto večno jim je naložil.
67On odbaci šator Josipov i Efrajimovo pleme ne odabra,
67Zavrgel je pa šator Jožefov in rodu Efraimovega ni izvolil.
68već odabra pleme Judino i goru Sion koja mu omilje.
68Temuč izvolil je rod Judov, goro Sionsko, ki jo je ljubil.
69Sagradi Svetište k'o nebo visoko, k'o zemlju utemelji ga dovijeka.
69In sezidal si je enako nebeškim višavam svetišče svoje, enako zemlji, ki jo je utrdil na veke.
70Izabra Davida, slugu svojega, uze ga od torova ovčjih;
70In izvolil je Davida, hlapca svojega, vzemši ga iz ovčje ograje;
71odvede ga od ovaca dojilica da pase Jakova, narod njegov, Izraela, baštinu njegovu.
71izza doječih ga je pripeljal, da bi pasel Jakoba, ljudstvo njegovo, in Izraela, dediščino njegovo.Ki jih je pasel po poštenosti srca svojega in vodil jih je z obilo razsodnostjo svojih rok.
72I pasao ih je srcem čestitim i brižljivim rukama vodio.
72Ki jih je pasel po poštenosti srca svojega in vodil jih je z obilo razsodnostjo svojih rok.