1Potom otevřev Job ústa svá, zlořečil dni svému.
1Potem odpre Job usta in kolne svoj dan.
2Nebo mluvě Job, řekl:
2In izpregovori Job in reče:
3Ó by byl zahynul ten den, v němž jsem se naroditi měl, i noc, v níž bylo řečeno: Počat jest pacholík.
3Izgine naj dan, ki sem v njem bil rojen, in noč, ki je rekla: Deček je spočet!
4Ten den ó by byl obrácen v temnost, aby ho byl nevyhledával Bůh shůry, a nebyl osvícen světlem.
4Tisti dan – naj postane teman, ne vprašaj po njem Bog od zgoraj, svit mu ne zasij nikdar!
5Ó by jej byly zachvátily tmy a stín smrti, a aby jej byla přikvačila mračna, a předěsila horkost denní.
5Tema in senca smrti naj si ga prisvojita, mrak naj se ušatori nad njim, vse, kar temni dan, naj ga prestraši!
6Ó by noc tu mrákota byla opanovala, aby nebyla připojena ke dnům roku, a v počet měsíců nepřišla.
6Tista noč – tema jo prevzemi, naj se ne veseli med dnevi leta, naj ne pride v mesecev število!
7Ó by noc ta byla osaměla, a zpěvu aby nebylo v ní.
7Da, tista noč bodi nerodovitna, veselega glasu ne bodi v njej!
8Ó by jí byli zlořečili ti, kteříž proklínají den, hotovi jsouce vzbuditi velryba.
8Prekolnite jo, čarovniki, ki preklinjate dan, ki ste zmožni zbuditi leviatana.
9Ó by se byly hvězdy zatměly v soumraku jejím, a očekávajíc světla, aby ho nebyla dočekala, ani spatřila záře jitřní.
9Potemné naj zvezde njenega somraka, pričakuje naj svetlobe, pa je ne bodi, tudi utripanja jutranje zarje naj ne zagleda:
10Nebo nezavřela dveří života mého, ani skryla trápení od očí mých.
10zato ker mi ni zaprla materinega telesa, ni skrila nadloge mojim očem.
11Proč jsem neumřel v matce, aneb vyšed z života, proč jsem nezahynul?
11Zakaj nisem umrl kar ob rojstvu, izpustil duše, ko sem prišel iz materinega telesa?
12Proč jsem vzat byl na klín, a proč jsem prsí požíval?
12Zakaj sem bil vzet na kolena in zakaj na prsi, da sem sesal?
13Nebo bych nyní ležel a odpočíval, spal bych a měl bych pokoj,
13Kajti sedaj bi ležal in bi počival in spal – in imel bi pokoj
14S králi a radami země, kteříž sobě vzdělávali místa pustá,
14s kralji in svetovalci zemlje, ki so si zgradili podrtine,
15Aneb s knížaty, kteříž měli zlato, a domy své naplňovali stříbrem.
15ali s knezi, ki so imeli zlata, ki so napolnili hiše svoje s srebrom.
16Aneb jako nedochůdče nezřetelné proč jsem nebyl, a jako nemluvňátka, kteráž světla neviděla?
16Ali da bi me sploh ne bilo kakor ni izpovitka, ki so ga zagrebli, kakor otročiči, ki nikdar niso videli luči!
17Tamť bezbožní přestávají bouřiti, a tamť odpočívají ti, jenž v práci ustali.
17Tam je nehalo krivičnikov divjanje, tam počivajo, ki jim je opešala moč;
18Také i vězňové pokoj mají, a neslyší více hlasu násilníka.
18tam mirno ležé vkup vsi zasužnjenci, ne slišijo več glasu priganjalca.
19Malý i veliký tam jsou rovni sobě, a služebník jest prost pána svého.
19Mali in veliki – tam eno je in isto, in hlapec je prost gospodarja svojega.
20Proč Bůh dává světlo zbědovanému a život těm, kteříž jsou ducha truchlivého?
20Čemu je dal Bog siromaku luč in življenje onim, ki so v bridkosti duše?
21Kteříž očekávají smrti, a není jí, ačkoli jí hledají pilněji než skrytých pokladů?
21ki čakajo smrti, pa je ni, in hrepene po njej bolj, nego kdor koplje zaklade,
22Kteříž by se veselili s plésáním a radovali, když by nalezli hrob?
22ki bi se silno veselili in radovali, ko bi našli grob?
23Člověku, jehož cesta skryta jest, a jehož Bůh přistřel?
23Čemu je luč možu, čigar pot je prikrita in ki ga je Bog ogradil s trnjem?
24Nebo před pokrmem mým vzdychání mé přichází, a rozchází se jako voda řvání mé.
24Zakaj kadar bi imel jesti, mi je zdihovati, in stokanje moje se razliva kakor voda.
25To zajisté, čehož jsem se lekal, stalo se mi, a čehož jsem se obával, přišlo na mne.
25Kajti česar sem se bal, to je prišlo nadme, česar me je bilo strah, to me je zadelo.Ni mi miru, ne pokoja, ne počitka, a nova prihaja bridkost!
26Neměl jsem pokoje, aniž jsem se ubezpečil, ani odpočíval, až i přišlo pokušení toto.
26Ni mi miru, ne pokoja, ne počitka, a nova prihaja bridkost!