¹Aga Jaakob elas maal, kus ta isa oli võõrana elanud, Kaananimaal.

¹Jakob je torej bival v deželi tujčevanja očeta svojega, v deželi Kanaanski.

²Need on Jaakobi suguvõsa lood: Kui Joosep oli seitsmeteistkümneaastane, siis oli ta koos oma vendadega lammaste ja kitsede karjane; tema oli abilisena oma isa naiste Billa ja Silpa poegade juures. Ja Joosep kandis isale ette nende halva kuulsuse.

²Ti so rodovi Jakobovi: Jožef, star sedemnajst let, je pasel z brati svojimi čredo, in bil je kot deček pri sinovih Bilhe in pri sinovih Zilpe, žen očeta svojega. In Jožef je poročal njih očetu, kadar je šel hud glas o njih.

³Iisrael armastas Joosepit enam kui kõiki oma poegi, sest ta oli tema vana ea poeg, ja ta tegi temale kirju kuue.

³Izrael pa je bolj ljubil Jožefa nego vse svoje sinove, zato ker mu je bil v starosti rojen, in naredil mu je dolgo, pisano suknjo.

⁴Kui ta vennad nägid, et nende isa armastas teda enam kui kõiki tema vendi, siis nad vihkasid teda ega suutnud rääkida temaga sõbralikult.

⁴Ko so pa videli bratje njegovi, da ga bolj ljubi njih oče nego vse njegove brate, so ga sovražili in ga niso mogli prijazno ogovoriti.

⁵Kord nägi Joosep unenäo ja jutustas selle oma vendadele; seejärel hakkasid need teda veel enam vihkama.

⁵Imel pa je Jožef sanje in jih je pripovedoval bratom svojim; zategadelj so ga še bolj sovražili.

⁶Ta nimelt ütles neile: 'Kuulge ometi seda unenägu, mis ma unes nägin!

⁶Rekel jim je namreč: Poslušajte vendar sanje te, ki sem jih imel.

⁷Jah, vaadake, me olime väljal vihke sidumas, ja ennäe, minu vihk tõusis üles ning jäigi püsti seisma. Aga vaata, teie vihud ümbritsesid seda ja kummardasid minu vihu ees.'

⁷Glejte, vezali smo snope na polju, in glejte, moj snop se je vzdignil in je stal, glejte pa, vaši snopi so hodili okrog in se priklanjali mojemu snopu.

⁸Siis ta vennad ütlesid temale: 'Kas sina tahad saada meile kuningaks ja hakata meie üle valitsema?' Ja nad vihkasid teda veelgi enam tema unenägude ja kõnede pärast.

⁸Tedaj mu reko bratje njegovi: Hočeš li kar kraljevati nam ali kar gospodovati nam? In so ga še bolj sovražili zaradi sanj njegovih in zaradi njegovih besed.

⁹Ja ta nägi veel teise unenäo, jutustas selle oma vendadele ja ütles: 'Vaata, ma nägin veel ühe unenäo, ja ennäe, päike, kuu ja üksteist tähte kummardasid minu ees.'

⁹Nato je imel še druge sanje in jih je povedal bratom svojim ter rekel: Glejte, imel sem še sanje; glejte pa, solne in mesec in enajst zvezd se je klanjalo meni.

¹⁰Aga kui ta seda jutustas oma isale ja vendadele, siis ta isa sõitles teda ning ütles temale: 'Mis unenägu see küll on, mis sa nägid! Kas mina ja su ema ja vennad tõesti peame tulema ja sinu ees maani kummardama?'

¹⁰Ko je pa pripovedoval očetu svojemu in bratom svojim, ga pokara oče in mu reče: Kake so te sanje, ki si jih imel? Pridemo li res jaz in mati tvoja in bratje tvoji, da se ti priklonimo do tal?

¹¹Ta vennad said temale kadedaks, aga ta isa pidas meeles selle loo.

¹¹Zavidali so mu torej bratje njegovi, oče njegov pa je to besedo ohranil v misli.

¹²Kord olid ta vennad läinud Sekemisse oma isa karja hoidma.

¹²Ko so pa odšli bratje njegovi past čredo očeta svojega poleg Sihema,

¹³Ja Iisrael ütles Joosepile: 'Eks ole su vennad Sekemis karja hoidmas? Tule, ma läkitan sind nende juurde!' Ja tema vastas: 'Siin ma olen!'

¹³reče Izrael Jožefu: Ali ne paso bratje tvoji poleg Sihema? Pojdi, pošljem te k njim. On pa mu reče: Tukaj sem.

¹⁴Siis ta ütles temale: 'Mine ometi vaatama, kas su vendade käsi käib hästi ja kas kari on korras, ja too mulle sõna!' Ta läkitas teda Hebroni orust ja ta tuli Sekemisse.

¹⁴Nato mu veli: Pojdi torej in poglej, ali so zdravi bratje tvoji in zdrava čreda, in sporoči mi kaj. Tako ga je poslal iz Hebronske doline, in Jožef krene proti Sihemu.

¹⁵Ja üks mees kohtas teda, kui ta oli väljal ümber ekslemas. Ja mees küsis temalt, öeldes: 'Mida sa otsid?'

¹⁵Najde pa ga neki mož, ko je, glej, taval po polju, in vpraša ga tisti mož, rekoč: Kaj iščeš?

¹⁶Ja tema vastas: 'Ma otsin oma vendi. Ütle mulle ometi, kus nad karja hoiavad?'

¹⁶On pa reče: Brate svoje iščem; povej mi, prosim, kje neki pasejo.

¹⁷Ja mees ütles: 'Nad on siit edasi läinud, sest ma kuulsin neid ütlevat: Läki Dotanisse!' Ja Joosep läks järele oma vendadele ning leidis nad Dotanis.

¹⁷Mož pa reče: Šli so iz tega kraja, kajti slišal sem, ko so rekli: Pojdimo v Dotan. Jožef je šel torej za brati svojimi ter jih najde v Dotanu.

¹⁸Aga nad nägid teda kaugelt ja enne kui ta jõudis nende juurde, võtsid nad õelalt nõuks ta tappa.

¹⁸Oni pa ga zagledajo oddaleč, in ko ni bil še prišel do njih, so skovali zvijačo zoper njega, da ga usmrte.

¹⁹Nad ütlesid üksteisele: 'Näe, sealt tuleb see unenägude sepitseja!

¹⁹Reko namreč drug drugemu: Glejte, tisti gospod sanj prihaja.

²⁰Tulgem nüüd, tapkem ta ära, visakem ta mõnda kaevu ja öelgem, et kuri loom sõi tema ära! Siis saame näha, mis ta unenäod tähendavad!'

²⁰Sedaj torej, dejte, umorimo ga in vrzimo ga v enega tistih vodnjakov, pa porečemo: Huda zver ga je požrla; in bomo videli, kaj bode iz sanj njegovih.

²¹Kui Ruuben seda kuulis, siis ta tahtis teda nende käest päästa ja ütles: 'Ärgem võtkem temalt hinge!'

²¹Ali ko je slišal Ruben, ga otme iz njih rok, rekoč: Ne udarimo ga smrtno!

²²Ja Ruuben ütles neile: 'Ärge valage verd, visake ta siia kõrbes olevasse kaevu, aga ärge pange oma kätt tema külge!' Sest ta tahtis tema päästa nende käest ja saata tagasi isa juurde.

²²In jim reče Ruben: Ne prelivajte krvi; vrzite ga v tisti vodnjak, ki je v puščavi, in ne položite roke nanj! – da bi ga otel iz njih rok ter ga pripeljal k svojemu očetu.

²³Ja kui Joosep tuli oma vendade juurde, siis kiskusid need Joosepil kuue seljast, kirju kuue, mis tal seljas oli,

²³In zgodi se, ko je prišel Jožef k bratom svojim, da mu slečejo suknjo, tisto pisano, dolgo suknjo, s katero je bil oblečen,

²⁴ning võtsid ja viskasid ta kaevu; aga kaev oli tühi, selles ei olnud vett.

²⁴in ga vzemo ter vržejo v tisti vodnjak. Vodnjak pa je bil prazen, vode ni bilo v njem.

²⁵Seejärel nad istusid leiba võtma. Ja kui nad oma silmad üles tõstsid ja vaatasid, ennäe, siis tuli ismaeliitide karavan Gileadist. Nende kaamelid kandsid mitmesugust vaiku, palsamit ja lõhnaainest, ja nad olid sellega teel alla Egiptusesse.

²⁵Nato sedejo, da použijejo kruh; in povzdignejo oči ter vidijo, in glej družbo popotnih Izmaelcev, ki so prihajali iz Gileada; njih velblodi otovorjeni z dišavami in mazilom in miro, in potovali so, da bi to prinesli v Egipt.

²⁶Ja Juuda ütles oma vendadele: 'Mis kasu sellest on, kui me tapame oma venna ja katame kinni tema vere?

²⁶In Juda reče bratom svojim: Kaj bode dobička, če umorimo brata svojega in skrijemo kri njegovo?

²⁷Tulge, müüme tema ismaeliitidele, aga meie käed ärgu puudutagu teda, sest ta on meie lihane vend!' Ja ta vennad kuulasid teda.

²⁷Dejte, prodajmo ga Izmaelcem, in roke naše naj se nad njim ne pregreše, zakaj brat je naš, meso naše. In poslušali so ga bratje njegovi.

²⁸Kui siis Midjani mehed, kaupmehed, mööda läksid, tõmbasid nad Joosepi kaevust välja ja müüsid Joosepi kahekümne hõbetüki eest ismaeliitidele; ja need viisid Joosepi Egiptusesse.

²⁸Ko so torej mimo šli kupci madianski, izvlečejo ter potegnejo Jožefa iz vodnjaka in ga prodado Izmaelcem za dvajset srebrnikov. Ti pa odpeljejo Jožefa v Egipt.

²⁹Kui Ruuben tuli tagasi kaevu juurde, vaata, siis ei olnud Joosepit enam kaevus. Siis ta käristas oma riided lõhki

²⁹Ko se je pa vrnil Ruben k vodnjaku, glej, ni bilo Jožefa v vodnjaku; in raztrga oblačila svoja.

³⁰ja läks tagasi oma vendade juurde ning ütles: 'Poissi ei ole enam! Ja mina, kuhu ma nüüd lähen?'

³⁰In se vrne k bratom svojim in reče: Dečka ni tu, jaz pa kam naj se obrnem?

³¹Siis nad võtsid Joosepi kuue ja tapsid ühe siku ning kastsid kuue verre.

³¹Tedaj vzemo suknjo Jožefovo in zakoljejo kozliča in jo pomočijo v kri njegovo.

³²Ja nad saatsid kirju kuue, tulid oma isa juurde ning ütlesid: 'Selle me leidsime! Tunnista nüüd, kas see on su poja kuub või mitte?'

³²Potem pošljejo tisto dolgo, pisano suknjo in jo velé nesti k njih očetu, ter reko: To smo našli; poglej vendar, je li ta suknja sinú tvojega ali ne.

³³Ja ta tundis selle ära ning ütles: 'See on mu poja kuub! Kuri loom on ta ära söönud, Joosep on tõesti maha murtud!'

³³On pa jo je spoznal in reče: Suknja je sina mojega; huda zver ga je požrla; raztrgan, dá, raztrgan je Jožef!

³⁴Ja Jaakob käristas oma riided lõhki, kinnitas kotiriide niuete ümber ja leinas oma poega kaua aega.

³⁴In Jakob raztrga oblačila svoja ter si ogrne ledja z žimovino, in žaloval je po sinu svojem mnogo dni.

³⁵Kõik ta pojad ja tütred püüdsid teda trööstida, kuid ta ei lasknud ennast trööstida, vaid ütles: 'Ma lähen tõesti leinates oma poja juurde hauda!' Ja tema isa nuttis teda taga.

³⁵In vstali so vsi sinovi njegovi in vse hčere njegove, da bi ga tolažili, a branil se je tolažbe, govoreč: Ne, kajti doli pojdem žalosten k sinu svojemu v grob [Hebrejski šeol, t. j. bivališče mrtvih, država smrti.]. In jokal je oče njegov za njim.Madiani pa ga prodado v Egipt Potifarju, dvorniku Faraonovemu, načelniku telesne straže.

³⁶Aga midjanlased müüsid tema Egiptuses Pootifarile, vaarao hoovkondlasele, ta ihukaitse pealikule.

³⁶Madiani pa ga prodado v Egipt Potifarju, dvorniku Faraonovemu, načelniku telesne straže.