¹A Jakob býval v zemi pohostínstva svojeho otca, v zemi Kanaána.

¹Jakob je torej bival v deželi tujčevanja očeta svojega, v deželi Kanaanski.

²Toto sú príbehy Jakobove. Jozef, ktorému bolo sedemnásť rokov, pásol stádo so svojimi bratmi. A on, chlapec, bol so synmi Bilhy a so synmi Zilfy, žien to svojeho otca. A Jozef donášal ich zlú povesť ich otcovi.

²Ti so rodovi Jakobovi: Jožef, star sedemnajst let, je pasel z brati svojimi čredo, in bil je kot deček pri sinovih Bilhe in pri sinovih Zilpe, žen očeta svojega. In Jožef je poročal njih očetu, kadar je šel hud glas o njih.

³A Izrael miloval Jozefa nad všetkých svojich synov, pretože mu bol synom staroby, a spravil mu sukňu pestrých farieb.

³Izrael pa je bolj ljubil Jožefa nego vse svoje sinove, zato ker mu je bil v starosti rojen, in naredil mu je dolgo, pisano suknjo.

⁴A keď videli jeho bratia, že ho miluje ich otec nad všetkých jeho bratov, nenávideli ho a nemohli s ním hovoriť pokojne.

⁴Ko so pa videli bratje njegovi, da ga bolj ljubi njih oče nego vse njegove brate, so ga sovražili in ga niso mogli prijazno ogovoriti.

⁵A keď sa potom sníval Jozefovi zvláštny sen, a oznámil ho svojim bratom, nenávideli ho ešte viac.

⁵Imel pa je Jožef sanje in jih je pripovedoval bratom svojim; zategadelj so ga še bolj sovražili.

⁶Lebo im povedal: Počujte, prosím, tento sen, ktorý sa mi sníval:

⁶Rekel jim je namreč: Poslušajte vendar sanje te, ki sem jih imel.

⁷Hľa, viazali sme snopy prostred poľa. A tu hľa, povstal môj snop aj stál, a ešte hľa, vaše snopy stály dookola a klaňali sa môjmu snopu.

⁷Glejte, vezali smo snope na polju, in glejte, moj snop se je vzdignil in je stal, glejte pa, vaši snopi so hodili okrog in se priklanjali mojemu snopu.

⁸A jeho bratia mu povedali: Či azda budeš kraľovať nad nami? Alebo či snáď budeš panovať nad nami? A ešte viacej ho nenávideli pre jeho sny a pre jeho slová.

⁸Tedaj mu reko bratje njegovi: Hočeš li kar kraljevati nam ali kar gospodovati nam? In so ga še bolj sovražili zaradi sanj njegovih in zaradi njegovih besed.

⁹A ešte sa mu sníval iný sen. A rozprával ho svojim bratom a riekol: Hľa, zase sa mi sníval sen. A hľa, slnce a mesiac a jedenásť hviezd sa mi klaňalo.

⁹Nato je imel še druge sanje in jih je povedal bratom svojim ter rekel: Glejte, imel sem še sanje; glejte pa, solne in mesec in enajst zvezd se je klanjalo meni.

¹⁰A keď to rozprával svojmu otcovi a svojim bratom, dohováral mu jeho otec a riekol mu: Čo je to jaký sen, ktorý sa ti to sníval? Či azda prijdeme ja i tvoja matka i tvoji bratia, aby sme sa ti klaňali k zemi?

¹⁰Ko je pa pripovedoval očetu svojemu in bratom svojim, ga pokara oče in mu reče: Kake so te sanje, ki si jih imel? Pridemo li res jaz in mati tvoja in bratje tvoji, da se ti priklonimo do tal?

¹¹A jeho bratia mu závideli, ale jeho otec pozoroval na vec.

¹¹Zavidali so mu torej bratje njegovi, oče njegov pa je to besedo ohranil v misli.

¹²Potom odišli jeho bratia pásť stádo svojho otca do Sichema.

¹²Ko so pa odšli bratje njegovi past čredo očeta svojega poleg Sihema,

¹³A Izrael povedal Jozefovi: Či nepasú tvoji bratia v Sicheme? Poď, a pošlem ťa za nimi. A on mu riekol: Tu som, otče.

¹³reče Izrael Jožefu: Ali ne paso bratje tvoji poleg Sihema? Pojdi, pošljem te k njim. On pa mu reče: Tukaj sem.

¹⁴A povedal mu: Nože iď, pozri, či sa majú dobre tvoji bratia, a či sa má dobre stádo. A potom mi dones zprávu. A tak ho poslal z doliny Hebrona, a prišiel do Sichema.

¹⁴Nato mu veli: Pojdi torej in poglej, ali so zdravi bratje tvoji in zdrava čreda, in sporoči mi kaj. Tako ga je poslal iz Hebronske doline, in Jožef krene proti Sihemu.

¹⁵A našiel ho nejaký muž, keď hľa, blúdil po poli. A človek sa ho pýtal a povedal: Čo hľadáš?

¹⁵Najde pa ga neki mož, ko je, glej, taval po polju, in vpraša ga tisti mož, rekoč: Kaj iščeš?

¹⁶A on odpovedal: Hľadám svojich bratov. Povedz mi, prosím, kde pasú?

¹⁶On pa reče: Brate svoje iščem; povej mi, prosim, kje neki pasejo.

¹⁷A človek mu povedal: Odišli odtiaľto, lebo som ich počul hovoriť: Poďme do Dotaina. A tak išiel Jozef za svojimi bratmi a našiel ich v Dotáne.

¹⁷Mož pa reče: Šli so iz tega kraja, kajti slišal sem, ko so rekli: Pojdimo v Dotan. Jožef je šel torej za brati svojimi ter jih najde v Dotanu.

¹⁸A uvideli ho zďaleka, a prv ako sa k ním priblížil, úkladili proti nemu, aby ho zabili.

¹⁸Oni pa ga zagledajo oddaleč, in ko ni bil še prišel do njih, so skovali zvijačo zoper njega, da ga usmrte.

¹⁹A povedali druh druhovi: Hľa, tamto ide majster snov!

¹⁹Reko namreč drug drugemu: Glejte, tisti gospod sanj prihaja.

²⁰A tak teraz poďte, zabijeme ho a hodíme ho do niektorej cisterny a povieme: Dravá zver ho zožrala. A potom uvidíme, čo budú jeho sny.

²⁰Sedaj torej, dejte, umorimo ga in vrzimo ga v enega tistih vodnjakov, pa porečemo: Huda zver ga je požrla; in bomo videli, kaj bode iz sanj njegovih.

²¹Ale keď to počul Rúben, vytrhnul ho z ich ruky a povedal: Nezabijeme ho!

²¹Ali ko je slišal Ruben, ga otme iz njih rok, rekoč: Ne udarimo ga smrtno!

²²A ešte im povedal Rúben: Nevylievajte krvi! Hoďte ho do tejto cisterny, ktorá je tu na pustine, ale nevzťahujte na neho ruky. Ale to povedal nato, aby ho vytrhol z ich ruky a aby ho poslal zpät k jeho otcovi.

²²In jim reče Ruben: Ne prelivajte krvi; vrzite ga v tisti vodnjak, ki je v puščavi, in ne položite roke nanj! – da bi ga otel iz njih rok ter ga pripeljal k svojemu očetu.

²³A stalo sa, keď prišiel Jozef ku svojim bratom, že strhli s Jozefa jeho sukňu, sukňu pestrých farieb, ktorú mal na sebe,

²³In zgodi se, ko je prišel Jožef k bratom svojim, da mu slečejo suknjo, tisto pisano, dolgo suknjo, s katero je bil oblečen,

²⁴a vzali ho a hodili ho do cisterny. A cisterna bola prázdna; nebolo v nej vody.

²⁴in ga vzemo ter vržejo v tisti vodnjak. Vodnjak pa je bil prazen, vode ni bilo v njem.

²⁵Potom si sadli, aby jedli chlieb. Ale v tom pozdvihli svoje oči a videli, že hľa, cestujúci zástup Izmaelitov prichádza od Gileáda, ktorých veľblúdi niesli voňavé veci, kadivo a myrru; a išli, aby to zaniesli dolu do Egypta.

²⁵Nato sedejo, da použijejo kruh; in povzdignejo oči ter vidijo, in glej družbo popotnih Izmaelcev, ki so prihajali iz Gileada; njih velblodi otovorjeni z dišavami in mazilom in miro, in potovali so, da bi to prinesli v Egipt.

²⁶V tedy povedal Júda svojim bratom: Aký zisk budeme mať, keď zabijeme svojho brata a zakryjeme jeho krv?

²⁶In Juda reče bratom svojim: Kaj bode dobička, če umorimo brata svojega in skrijemo kri njegovo?

²⁷Poďme a predajme ho Izmaelitom, ale naša ruka nech nie je proti nemu, lebo je náš brat, je naším telom. A jeho bratia poslúchli.

²⁷Dejte, prodajmo ga Izmaelcem, in roke naše naj se nad njim ne pregreše, zakaj brat je naš, meso naše. In poslušali so ga bratje njegovi.

²⁸A keď išli popri nich mužovia Madianiti, kupci, vytiahli a vyviedli Jozefa z cisterny a predali ho Izmaelitom za dvadsať strieborných, a tí doviedli Jozefa do Egypta.

²⁸Ko so torej mimo šli kupci madianski, izvlečejo ter potegnejo Jožefa iz vodnjaka in ga prodado Izmaelcem za dvajset srebrnikov. Ti pa odpeljejo Jožefa v Egipt.

²⁹Keď sa potom navrátil Rúben k cisterne, hľa, Jozefa už nebolo v cisterne. A roztrhnul svoje rúcha.

²⁹Ko se je pa vrnil Ruben k vodnjaku, glej, ni bilo Jožefa v vodnjaku; in raztrga oblačila svoja.

³⁰A keď sa navrátil k svojim bratom, povedal: Nieto chlapca! A ja, kam sa ja teraz podejem!

³⁰In se vrne k bratom svojim in reče: Dečka ni tu, jaz pa kam naj se obrnem?

³¹Vtedy vzali sukňu Jozefovu a zabijúc kozla zamočili sukňu do krvi.

³¹Tedaj vzemo suknjo Jožefovo in zakoljejo kozliča in jo pomočijo v kri njegovo.

³²A poslali sukňu pestrých farieb a dali zaniesť svojmu otcovi a odkázali: Toto sme našli. Nože pozri, či je to sukňa tvojho syna, či nie je.

³²Potem pošljejo tisto dolgo, pisano suknjo in jo velé nesti k njih očetu, ter reko: To smo našli; poglej vendar, je li ta suknja sinú tvojega ali ne.

³³A poznal ju a povedal: Je to sukňa môjho syna. Dravá zver ho zožrala. Jozef je istotne roztrhaný.

³³On pa jo je spoznal in reče: Suknja je sina mojega; huda zver ga je požrla; raztrgan, dá, raztrgan je Jožef!

³⁴Vtedy roztrhol Jakob svoje rúcha a položil smútočné rúcho drsné na svoje bedrá a smútil nad svojím synom za mnoho dní.

³⁴In Jakob raztrga oblačila svoja ter si ogrne ledja z žimovino, in žaloval je po sinu svojem mnogo dni.

³⁵Potom vstali všetci jeho synovia a všetky jeho dcéry a išli, aby ho potešili; ale sa nedal potešiť a riekol: Je isté, že sostúpim k svojmu synovi smutný do hrobu. - A jeho otec ho oplakával.

³⁵In vstali so vsi sinovi njegovi in vse hčere njegove, da bi ga tolažili, a branil se je tolažbe, govoreč: Ne, kajti doli pojdem žalosten k sinu svojemu v grob [Hebrejski šeol, t. j. bivališče mrtvih, država smrti.]. In jokal je oče njegov za njim.Madiani pa ga prodado v Egipt Potifarju, dvorniku Faraonovemu, načelniku telesne straže.

³⁶A Madianiti ho predali do Egypta, Putifarovi, dvoraninovi faraonovmu, veliteľovi kráľovskej stráže.

³⁶Madiani pa ga prodado v Egipt Potifarju, dvorniku Faraonovemu, načelniku telesne straže.