¹A keď videl Jakob, že je obilie v Egypte, riekol svojim synom: Prečo hľadíte jeden na druhého?

¹Ko je torej videl Jakob, da je žita v Egiptu, reče sinom svojim: Kaj gledate drug drugega?

²A riekol: Hľa, počul som, že je obilie v Egypte. Odídite ta dolu a kúpte nám odtiaľ obilia, a budeme žiť a nezomrieme.

²Glejte, veli, slišal sem, da je žita v Egiptu; idite tja doli in nakupite nam ondi, da bomo živeli in ne umremo.

³A tak odišlo dolu desať bratov Jozefových, aby nakúpili obilia z Egypta.

³Šlo je torej deset bratov Jožefovih doli nakupit žita iz Egipta.

⁴Ale Benjamina, brata Jozefovho, neposlal Jakob s jeho bratmi, lebo riekol: Aby sa mu neprihodilo nejaké nešťastie.

⁴Benjamina pa, brata Jožefovega, ni poslal Jakob z brati njegovimi, ker je dejal: Da ga ne zadene nesreča!

⁵A synovia Izraelovi prišli kúpiť obilia spolu medzi inými, ktorí tiež prišli kupovať, pretože bol hlad v Kananejskej zemi.

⁵In pridejo sinovi Izraelovi kupovat med drugimi, ki so prihajali, kajti lakota je bila v deželi Kanaanski.

⁶A Jozef bol vladárom nad zemou; on predával obilie všetkému ľudu zeme. Keď tedy prišli bratia Jozefovi, poklonili sa mu tvárou k zemi.

⁶Jožef pa je bil vladar v deželi, on je vodil prodajo vsemu ljudstvu dežele; ko so torej prišli bratje Jožefovi, se mu priklonijo ponižno do tal.

⁷A keď videl Jozef svojich bratov, poznal ich. Ale sa staväl ku nim cudzí a hovoril s nimi tvrde a riekol im: Odkiaľ ste prišli? A oni odpovedali: Prišli sme z Kananejskej zeme, aby sme nakúpili potravín.

⁷In Jožef, ko je videl brate svoje, jih spozna, toda delal se jim je tujega, ter jih ogovori trdo in vpraša: Odkod ste prišli? Reko mu: Iz dežele Kanaanske kupit živeža.

⁸Tedy Jozef poznal svojich bratov, ale oni jeho nepoznali.

⁸Spoznal je torej Jožef brate svoje, a oni ga niso spoznali.

⁹Vtedy sa rozpamätal Jozef na sny, ktoré sa mu snívaly o nich. A riekol im: Vyzvedači ste; prišli ste prezrieť nahé miesta zeme.

⁹In spomni se Jožef tistih sanj, ki jih je imel o njih, in jim reče: Ogleduhi ste, prišli ste ogledovat nezavarovane kraje v deželi.

¹⁰A oni mu povedali: Nie tak, môj pane, ale tvoji služobníci prišli nakúpiť potravín.

¹⁰Oni pa mu reko: Ne, gospod moj, hlapci tvoji so prišli kupit žita.

¹¹My všetci sme synovia jedného muža; sme statoční ľudia; nikdy neboli tvoji služobníci vyzvedačmi.

¹¹Mi vsi smo sinovi enega moža; pošteni smo, nikdar niso bili ogleduhi hlapci tvoji.

¹²A riekol im: Nie, ale nahé miesta zeme ste prišli vidieť.

¹²On pa jim reče: Nikakor, marveč prišli ste ogledovat nezavarovane kraje v deželi.

¹³A odpovedali: My dvanásti tvoji služobníci sme boli bratia, synovia jedného muža, v Kananejskej zemi. A hľa, najmladší je teraz s naším otcom, a jedného niet.

¹³In reko: Dvanajst je bilo hlapcev tvojih; bratje smo, sinovi enega moža v deželi Kanaanski: najmlajši, glej, je sedaj pri očetu našem, enega pa ni več.

¹⁴A Jozef im riekol: To je to, čo som vám hovoril, že ste vyzvedači.

¹⁴Veli jim Jožef: To je tisto, kar sem vam rekel: Ogleduhi ste.

¹⁵Týmto budete zkúsení: Ako že žije faraon, nevyjdete odtiaľto, len ak sem prijde váš najmladší brat.

¹⁵To bodi izkušnja vaša: kakor res živi Faraon, ne pojdete odtod, dokler ne pride sem brat vaš najmlajši.

¹⁶Pošlite jedného zpomedzi seba, aby pojal a doviedol vášho brata, a vy zostanete vo väzení, a tak budú zkúsené vaše slová, či je pri vás pravda. Jestli nie, ako že žije faraon, vyzvedači ste.

¹⁶Pošljite enega izmed sebe, ki naj pripelje brata vašega; vi pa bodite jetniki, da se preizkusijo besede vaše, je li resnica pri vas; če pa ne, kakor res živi Faraon, ste ogleduhi.

¹⁷A dal ich všetkých pod stráž, kde boli tri dni.

¹⁷In jih dene vse skup v zapor tri dni.

¹⁸Potom na tretí deň im povedal Jozef: Toto robte a žite. Ja sa bojím Boha.

¹⁸Potem jim reče Jožef tretji dan: To storite in si ohranite življenje – Boga se bojim jaz:

¹⁹Ak ste vy statoční ľudia, jeden váš brat zostane uväznený v dome, v ktorom ste strážení, a vy iďte a odneste obilie na zapudenie hladu zo svojich domov.

¹⁹če ste pošteni, naj ostane eden brat vaš zvezan na mestu ječe vaše; vi pa pojdite, odnesite žito, da ne stradajo rodbine vaše.

²⁰A svojho najmladšieho brata dovediete ku mne, a vaše slová sa dokážu, že sú verné, a nezomriete. - A urobili tak.

²⁰Najmlajšega brata svojega pa pripeljite k meni, in resnične se izkažejo besede vaše in ne umrete. In oni store tako.

²¹Vtedy vraveli brat bratovi: Pykáme spravedlivo, lebo istá vec, že sme sa previnili proti svojmu bratovi. Lebo sme videli úzkosť jeho duše, keď nás úpenlivo prosil, a nepočúvali sme; preto prišlo na nás toto súženie.

²¹Reko pa drug drugemu: Res, krivi smo zaradi svojega brata, ki smo videli bridkost duše njegove, ko nas je prosil usmiljenja, a nismo poslušali; zato nas je zadela ta stiska.

²²A Rúben im odpovedal a riekol: Či som vám nehovoril: Nehrešte proti chlapcovi!? Ale neposlúchli ste. A hľa, vyhľadáva sa i jeho krv.

²²In odgovori jim Ruben: Ali vam nisem prigovarjal, rekoč: Ne grešite zoper dečka? Pa me niste poslušali; zato se tudi sedaj, glejte, zahteva kri njegova.

²³A oni nevedeli, že Jozef rozumie, lebo im hovoril skrze tlumoča.

²³Niso pa vedeli, da Jožef ume, zato ker je bil tolmač med njimi.

²⁴A odvrátil sa od nich a plakal a zase sa obrátil k nim a hovoril s nimi. Potom vzal Simeona od nich a poviazal ho pred ich očami.

²⁴In obrne se od njih, in je jokal. A zopet se vrne k njim in govori ž njimi. In vzame izmed njih Simeona in ga zveže pred njih očmi.

²⁵A Jozef rozkázal, aby naplnili ich vrecia obilím a aby vrátili každému jeho peniaze do jeho vreca, a tiež aby im dali potravy na cestu. A urobili im tak.

²⁵In zapove Jožef, da naj napolnijo njih priprave z žitom ter jim vrnejo denar vsakemu v njegovo vrečo in jim podele brašna na pot. In so jim storili tako.

²⁶A oni poberúc svoje obilie na svojich oslov odišli odtiaľ.

²⁶Nalože torej žito svoje na osle in odidejo odondod.

²⁷A keď rozviazal jeden svoje vrece, aby dal, v nocľažišti, svojmu oslovi obrok, uvidel svoje peniaze, ktoré hľa, boly na vrchu v jeho vreci.

²⁷Ko je pa razvezal eden vrečo svojo, da bi dal klaje svojemu oslu na prenočišču, zagleda denar svoj, ki je bil, glej, zvrha v vreči njegovi.

²⁸A povedal svojim bratom: Moje peniaze sú mi vrátené. Aj tu hľa, sú v mojom vreci. Vtedy ich opustila všetka odvaha. A predesení hovorili druh druhovi: Čo nám to učinil Bôh?

²⁸In reče bratom svojim: Vrnil se mi je denar moj, in glejte ga v vreči moji! In upade jim srce in prestrašijo se ter reko drug drugemu: Kaj nam je to storil Bog?

²⁹A keď prišli k Jakobovi, svojmu otcovi, do Kananejskej zeme, rozprávali mu všetko, čo sa im prihodilo, a vraveli:

²⁹In ko pridejo k Jakobu, očetu svojemu v deželo Kanaansko, mu povedo vse, kar se jim je prigodilo, govoreč:

³⁰Človek, pán zeme, hovoril s nami tvrde a dal nás do väzenia ako vyzvedačov zeme.

³⁰Trdo je z nami govoril tisti mož, one dežele gospod, in sprejel nas je kakor ogleduhe dežele.

³¹A povedali sme mu: My sme statoční ľudia; nikdy sme neboli vyzvedačmi.

³¹In rekli smo mu: Pošteni smo, nikdar nismo bili ogleduhi.

³²Bolo nás dvanásť bratov, synov našeho otca; jedného niet, a najmladší je s naším otcom v Kananejskej zemi.

³²Dvanajst nas je bratov, sinov našega očeta: enega ni več in najmlajši je ta čas pri očetu našem v deželi Kanaanski.

³³A človek, pán zeme, nám povedal: Po tom poznám, že ste statoční ľudia: Jedného svojho brata ponecháte u mňa, a to, čo je na zapudenie hladu z vašich domov, vezmite a iďte.

³³In reče nam tisti mož, one dežele gospod: Tako bom spoznal, da ste pošteni: brata izmed sebe enega pustite pri meni in tisto, česar stradajo rodbine vaše, vzemite ter odidite;

³⁴A doveďte svojho najmladšieho brata ku mne, a tak zviem, že nie ste vyzvedači, ale že ste statoční ľudia, a vtedy vám vydám vášho brata, a potom obchodujte so zemou.

³⁴in pripeljite brata svojega najmlajšega k meni, da spoznam, da niste ogleduhi, ampak poštenjaki. In brata vašega vam vrnem, in tržiti boste smeli po tej deželi.

³⁵A stalo sa, keď vyprázdňovali svoje vrecia, že hľa, každý mal uzlík svojich peňazí vo svojom vreci. A keď videli uzly svojich peňazí, oni aj ich otec, báli sa.

³⁵Ko so pa praznili vreče svoje, glej, vsak je imel svoj zavitek denarja v vreči svoji; in ko so videli zavitke svojega denarja, so se bali oni in njih oče.

³⁶A Jakob, ich otec, im povedal: Pripravili ste ma o deti. Jozefa niet, ani Simeona niet, a teraz vezmete Benjamina. Na mňa sa to všetko valí.

³⁶In Jakob, njih oče, jim reče: Pripravite me ob otroke! Jožefa ni več, in Simeona ni več, in Benjamina bi mi radi vzeli; zoper mene je vse to.

³⁷Vtedy povedal Rúben svojmu otcovi a riekol: Zabi oboch mojich synov, ak ho nedovediem zase k tebe. Oddaj ho do mojich rúk, a ja ho navrátim k tebe.

³⁷A Ruben ogovori očeta svojega in reče: Ta dva sinova moja daj v smrt, ako ga ne pripeljem zopet k tebi. Daj ga meni v roko, in jaz ga pripeljem zopet k tebi.On pa veli: Ne pojde doli sinček moj z vami; zakaj brat njegov je umrl, in ta je sam ostal, in če njega zadene nesreča na potu, na katerega se pripravljate, spravite sivo glavo mojo z žalostjo v grob [Hebr. šeol.].

³⁸A povedal: Nepôjde môj syn s vami dolu. Lebo jeho brat zomrel, a pozostal iba on sám. A keby sa mu prihodilo nejaké nešťastie na ceste, ktorou pôjdete, sprevadili by ste moje šediny v zármutku do hrobu. 43. KAPITOLA

³⁸On pa veli: Ne pojde doli sinček moj z vami; zakaj brat njegov je umrl, in ta je sam ostal, in če njega zadene nesreča na potu, na katerega se pripravljate, spravite sivo glavo mojo z žalostjo v grob [Hebr. šeol.].