¹Ale hlad ťažko doliehal na zem.

¹V tem je lakota jako stiskala deželo.

²A stalo sa, keď potrovili obilie, ktoré boli doniesli z Egypta, že im riekol ich otec: Iďte zase, nakúpte nám niečo potravy.

²In ko so pojedli živež, ki so ga bili prinesli iz Egipta, jim veli njih oče: Pojdite zopet, kupite nam malo hrane.

³A Júda mu takto povedal: Človek nám slávnostne osvedčil a riekol: Neuvidíte mojej tvári bez toho, že by bol váš brat s vami!

³A Juda mu odgovori in reče: Resno nam je zatrdil oni mož in rekel: Videli ne boste obličja mojega, ako ne bode brata vašega z vami.

⁴Ak tedy pošleš nášho brata s nami, pojdeme dolu a nakúpime ti potravy;

⁴Če hočeš poslati brata našega z nami, pojdemo doli in ti kupimo žita.

⁵ale ak nepošleš, nepojdeme, lebo človek nám povedal: Neuvidíte mojej tvári bez toho, že by bol váš brat s vami!

⁵Ako ga pa nočeš poslati, ne pojdemo doli, zakaj oni mož nam je rekel: Videli ne boste obličja mojega, ako ne bode brata vašega z vami.

⁶A Izrael riekol: Prečo ste mi urobili tak zle, že ste povedali človekovi, že máte ešte brata.

⁶Tedaj reče Izrael: Zakaj ste mi tako hudo storili, ko ste povedali onemu možu, da imate še brata?

⁷Oni povedali: Človek sa nás veľmi vypytoval i na našu rodinu a vravel: Či ešte žije váš otec? Či máte ešte nejakého brata? A oznámili sme mu odpovedajúc na tieto jeho slová. Či sme my mohli vedieť, že povie: Doveďte sem dolu svojho brata!?

⁷Oni pa reko: Skrbno je popraševal tisti mož po nas in sorodovini naši, govoreč: Ali še živi vaš oče? imate li še brata? In povedali smo mu po tistih besedah. Kako smo neki mogli vedeti, da poreče: Pripeljite s seboj brata svojega?

⁸A Júda povedal Izraelovi, svojmu otcovi: Pošli chlapca so mnou, a vstanúc pojdeme, aby sme žili a nezomreli, i my i ty i naše drobné deti.

⁸In reče Juda Izraelu, svojemu očetu: Pošlji dečka z menoj, in vstanimo ter odidimo, da si ohranimo življenje in ne umremo, mi in ti in otročiči naši.

⁹A ja ručím za neho; z mojej ruky ho budeš vyhľadávať, ak ho nedovediem k tebe a nepostavím ho pred tebou, a budem ti hriešnym po všetky dni.

⁹Jaz sem porok zanj, iz moje roke ga zahtevaj; če ti ga ne pripeljem in ga ne postavim predte, naj bom kriv zoper tebe vse dni.

¹⁰Lebo keby sme neboli váhajúc toľko odkladali, je isté, že by sme sa toto už dvakrát boli navrátili.

¹⁰Kajti ko bi ne bili odlašali, bi se bili že dvakrat vrnili v tem času.

¹¹A Izrael, ich otec, im riekol: Ak tedy musí byť tak, nuž urobte toto: naberte do svojich nádob najlepších plodín zeme a zaneste mužovi dolu dar, trochu balzamu a trochu medu a voňavých vecí a myrry, daktylov a mandlí.

¹¹Veli torej Izrael, njih oče: Če mora biti tako, storite to: vzemite od najboljših pridelkov naše dežele v posodah svojih in nesite darilo onemu možu: malo balzama in malo medu, dišav in mire, kločkov in mandljev.

¹²A vezmite dvoje peniaze do svojej ruky a vrátené peniaze, ktoré ste našli na vrchu vo svojich vreciach, zaneste zpät vo svojej ruke. Snáď je to omyl.

¹²Denarja tudi vzemite dvojno v roko svojo, in tisti denar, ki je bil vrnjen zvrha v vrečah vaših, nesite nazaj v roki svoji, nemara je bila pomota.

¹³A vezmite svojho brata a vstaňte a iďte zase k mužovi.

¹³Tudi brata svojega vzemite ter vstanite, vrnite se k onemu možu.

¹⁴A silný Bôh všemohúci nech vám dá milosť pred tým mužom, aby vám prepustil tamtoho druhého brata i Benjamina. A ja, ako som osirelý, tak i budem osirelý.

¹⁴In Bog silni, Vsemogočni vam daj usmiljenje pred tistim možem, da vam izpusti onega brata vašega in Benjamina. Jaz pa, če bodem brez otrok, naj bom brez otrok!

¹⁵A mužovia vzali ten dar a vzali dvoje peniaze do svojej ruky a Benjamina. A vstali, odišli dolu do Egypta a postavili sa pred Jozefom.

¹⁵Možje torej vzemo tisto darilo in denarja še enkrat toliko v roko svojo in Benjamina, ter vstanejo in odidejo doli v Egipt ter stopijo pred obličje Jožefovo.

¹⁶A keď videl Jozef Benjamina s nimi, riekol tomu, ktorý bol postavený nad jeho domom: Odveď tých mužov do domu, zabi dobytča a priprav, lebo mužovia budú jesť so mnou na poludnie.

¹⁶Ko je videl Jožef Benjamina ž njimi, veli upravniku hiše svoje: Pelji noter te može in zakolji živali ter pripravi, z menoj namreč bodo jedli ti možje opoldne.

¹⁷A človek urobil, ako rozkázal Jozef, a odviedol mužov do domu Jozefovho.

¹⁷In mož stori, kakor je ukazal Jožef; in peljal je može v hišo Jožefovo.

¹⁸A mužovia sa báli, že boli odvedení do domu Jozefovho a riekli: Pre peniaze, vrátené v našich vreciach tam po prvé, sme dovedení sem, aby to svalil na nás a aby sa vrhol na nás a vzal nás za sluhov a vzal i našich oslov.

¹⁸Ali bali so se možje, ker jih je peljal v Jožefovo hišo, in so rekli: Zaradi tistega denarja, ki je bil vrnjen prej v vreče naše, nas pelje noter, da zvrne to na nas in plane na nas in vzame za sužnje nas z našimi osli.

¹⁹A pristúpiac k mužovi, ktorý bol postavený nad domom Jozefovým, vraveli mu pri dveriach domu

¹⁹In pristopijo k možu, ki je upravljal hišo Jožefovo, in ga ogovore pred vrati hiše

²⁰a riekli: Počuj ma, prosím, pane. Boli sme prišli sem dolu tam po prvé, aby sme nakúpili potravy.

²⁰in reko: Prosim, gospod moj! Prišli smo bili že preje kupit žita.

²¹A stalo sa, keď sme prišli do nocľažišťa a rozviazali sme svoje vrecia, že hľa, peniaze jedného každého boly na vrchu v jeho vreci, naše peniaze, v plnej svojej váhe, a doniesli sme ich zpät vo svojej ruke.

²¹Ko smo pa prišli v prenočišče in razvezali vreče svoje, glej, denar vsakega je bil na vrhu v vreči njegovi, prav denar naš po teži svoji; prinesli smo ga torej nazaj v rokah svojih.

²²A doniesli sme aj druhé peniaze vo svojej ruke, aby sme nakúpili potravy. Nevieme, kto vložil naše peniaze do našich vriec.

²²In še drugega denarja smo prinesli sem v rokah svojih, da kupimo žita. Ne vemo, kdo je položil denar naš v vreče naše.

²³Na to povedal on: Pokoj vám o to! Nebojte sa. Váš Bôh a Bôh vášho otca vám dal poklad do vašich vriec. Vaše peniaze došly ku mne. A vyviedol k nim Simeona.

²³In on reče: Mir vam, ne bojte se! Bog vaš in očeta vašega Bog vam je dal zaklad v vreče vaše; denar vaš sem prejel. In privede k njim Simeona.

²⁴A tak voviedol človek mužov do domu Jozefovho. A dal im vody, a umyli si nohy. A dal ich oslom obrok.

²⁴In mož jih pripelje v hišo Jožefovo in jim da vode, da si umijejo noge, in da tudi klaje njih oslom.

²⁵A oni pripravili dar, kým neprišiel Jozef na poludnie, lebo počuli, že tam budú jesť chlieb.

²⁵V tem so pripravljali darilo svoje, da ga izroče, kadar pride Jožef opoldne; zakaj slišali so, da bodo tam obedovali.

²⁶Keď potom prišiel Jozef domov, doniesli mu dar, ktorý mali vo svojej ruke, do domu, a klaňali sa mu k zemi.

²⁶Ko je pa Jožef prišel domov, prineso noter k njemu darilo, ki so ga imeli v rokah svojih, in priklonijo se mu do tal.

²⁷A pýtal sa ich, ako sa majú, a riekol: Či sa má dobre váš starý otec, o ktorom ste hovorili? Či ešte žije?

²⁷In on jih vpraša, kako se jim godi, ter reče: Ali se dobro godi vašemu očetu, starčku, o katerem ste govorili? Ali še živi?

²⁸Oni odpovedali: Dobre sa má tvoj služobník, náš otec; ešte žije, a skloniac sa klaňali sa mu.

²⁸Oni pa reko: Dobro se godi hlapcu tvojemu, našemu očetu, še živi. In pripognejo teme in se priklonijo.

²⁹A pozdvihnúc svoje oči videl Benjamina, svojho brata, syna svojej matky, a riekol: Či je toto ten váš najmladší brat, o ktorom ste mi hovorili? A riekol: Nech ti je Bôh milosrdný, môj synu!

²⁹In povzdigne oči in zagleda Benjamina, brata svojega, matere svoje sina, ter reče: Tale je tisti brat vaš najmlajši, o katerem ste mi govorili? In veli: Bog ti bodi milosten, sin moj!

³⁰A Jozef sa ponáhľal, lebo sa vzrušily jeho vnútornosti pri pohľade na jeho brata, a hľadal miesto, kde by mohol plakať, a vojdúc do svojej izby, tam plakal.

³⁰In Jožef odhiti, ker mu je srce gorelo do brata svojega, in poišče, kje bi se izjokal; in vstopi v stanico svojo, ter je jokal v njej.

³¹Potom si umyl tvár a zase vyšiel a premáhal sa a riekol: Klaďte chlieb!

³¹Potem si umije obraz in pride ven ter, premagujoč se, reče: Prinesite jed!

³²A jemu položili osobitne a im tiež osobitne, jako aj Egypťanom, ktorí jedli s ním, osobitne. Lebo Egypťania nemôžu jesť chlieb s Hebrejmi, pretože je to ohavnosťou Egypťanom.

³²In prineso njemu posebe in njim posebe in Egipčanom, ki so ž njim jedli, posebe, zakaj Egipčani ne smejo jesti s Hebrejci, ker to je nagnusno Egipčanom.

³³A sedeli pred ním prvorodený podľa svojho prvorodenstva a mladší podľa svojho mladšieho veku. A mužovia sa divili pozerajúc jeden na druhého.

³³Sedeli so pa pred njim, prvenec po prvenstvu svojem in mlajši po mlajših letih svojih; in čudeč se so gledali ti možje drug drugega.In jemaje jedi pred seboj, je pošiljal k njim, in večji je bil petkrat delež Benjaminov nego kateregakoli izmed njih. Tako so se gostili in dosti so pili ž njim.

³⁴A Jozef berúc početné diely zpred seba podával im. Ale Benjaminovi sa dostalo takého dielu viac ako všetkým, päťkrát toľko jako druhým, a pili a hojne sa napili s ním.

³⁴In jemaje jedi pred seboj, je pošiljal k njim, in večji je bil petkrat delež Benjaminov nego kateregakoli izmed njih. Tako so se gostili in dosti so pili ž njim.