1Slovo Hospodinovo, ktoré sa stalo k Jeremiášovi o suchote.
1Beseda GOSPODOVA, ki je prišla Jeremiju o sušah:
2Judsko bude smútiť, a jeho brány zomdlejú, budú smútiť v čiernom na zemi, a žalostný krik Jeruzalema bude vystupovať.
2Judeja žaluje in vrata njena hirajo, v žalni obleki ležé na tleh in tožno vpitje Jeruzalema gre kvišku.
3Ich veľmoži pošlú svojich malých ľudí chatrných po vodu. Prijdú k cisternám, nenajdú vody, navrátia sa, ich nádoby prázdne; hanbiť sa budú a budú rumenieť od studu a pokryjú svoju hlavu.
3Tudi njih plemenitniki pošiljajo najmanjše svoje po vodo: pridejo k vodnjakom, in ne najdejo vode, povrnejo se s praznimi posodami; sram jih je in s sramoto obliti si pokrivajo glave.
4Pretože pôda bude predesená, lebo nebude dažďa v zemi, hanbiť sa budú oráči, pokryjú svoju hlavu.
4Zavoljo žejne zemlje, ker ni bilo dežja v deželi, so kmetovalci osramočeni in si pokrivajo glave.
5Lebo i jelenica na poli porodí a opustí, pretože nebude trávy.
5Da, tudi košuta na polju zapušča mladiče, ko jih je rodila, ker ni nobene trave.
6A diví osli budú stáť na holých miestach vysokých, budú lapať a hltať vzduch jako šakali, ich oči budú hynúť, pretože nebude byliny.
6In divji osli, stoječ na golih gričih, duškajo kakor šakali; hirajo jim oči, ker ni zelenjave.
7Ak naše neprávosti svedčia proti nám, ó, Hospodine, učiň pre svoje meno, lebo naše odvrátenia sú mnohé; proti tebe sme hrešili.
7Dasi pričajo krivice naše zoper nas, o GOSPOD, delaj z nami zaradi imena svojega; kajti mnogi so odpadi naši, tebi smo grešili.
8Ó, nádejo Izraelova, jeho záchranca v čas súženia, prečo máš byť ako pohostín v zemi a jako pocestný, ktorý sa uchýlil prenocovať?
8O upanje Izraelovo, rešitelj njegov v času stiske, zakaj si kakor tujec v tej deželi in kakor popotnik, ki se ustavi, da prenoči?
9Prečo sa staviaš ako predesený muž, ako mocný hrdina, ktorý už nemôže zachrániť? Kým si ty predsa v našom strede, Hospodine, a tvoje meno je vzývané nad nami. Neopúšťaj nás!
9Zakaj bi bil kakor prestrašen mož, kakor junak, ki ne more rešiti? Saj si vendar sredi nas, GOSPOD, in po imenu tvojem se zovemo, ne zapusti nas!
10Takto hovorí Hospodin tomuto ľudu: Tak oni milujú túlať sa, nezdržujú svojich nôh, a preto Hospodin nemá v nich záľuby; teraz spomína na ich neprávosť a navštevuje ich hriechy.
10Tako pravi GOSPOD o tem ljudstvu: Tako radi tekajo semintja, nog svojih ne zdržujejo, zato jih GOSPOD ne sprejema prijazno; sedaj se spomni jih krivic in kaznoval bo njih grehe.
11Potom mi riekol Hospodin: Nemodli sa za tento ľud na jeho dobré.
11In GOSPOD mi je velel: Nikar ne prosi temu ljudstvu v prid!
12Keď sa budú postiť, nebudem počúvať na ich krik, a keď budú obetovať zápalnú obeť a obilnú obeť, nebudem mať v nich záľuby, ale ich zničím mečom, hladom a morom.
12Ko se bodo postili, ne uslišim njih vpitja, in ko bodo prinašali žgalne in jedilne daritve, jih milo ne sprejmem, temuč z mečem in lakoto in kugo jih pokončam.
13Vtedy som povedal: Ach, Pane, Hospodine, hľa, proroci im hovoria, vraj neuvidíte meča ani nebudete mať hladu, ale vraj vám dám verný pokoj na tomto mieste.
13Tedaj rečem: Oh, Gospod Jehova! glej, tisti proroki jim govore: Ne boste izkusili meča in lakote vam ne bode, ampak stanoviten mir vam dam v tem kraju.
14Na to mi riekol Hospodin: Proroci prorokujú lož v mojom mene, neposlal som ich ani som im neprikázal ani som im nehovoril; prorokujú vám lživé videnie, veštenie, ničomnosť a lesť svojho srdca.
14Nato mi reče GOSPOD: Lažnivo prorokujejo tisti proroki v mojem imenu; nisem jih poslal, ne zapovedal jim, še ogovoril jih nisem: sami vam prorokujejo z lažnivo prikaznijo in vedeževanjem in ničnostjo in z zvijačo svojega srca.
15Preto takto hovorí Hospodin o prorokoch, ktorí prorokujú v mojom mene, ktorých som ja neposlal, a ktorí hovoria: Nebude meča ani hladu v tejto zemi! že tí proroci pohynú mečom a hladom.
15Zato pravi GOSPOD zoper tiste proroke, ki prorokujejo v mojem imenu, ko jih jaz nisem poslal, in govore: „Meča ali lakote ne bode v tej deželi“, z mečem in lakoto poginejo tisti proroki.
16A ľud, ktorému prorokujú, bude rozmetaný po uliciach Jeruzalema pre hlad a meč, a nebude toho, kto by ich pochoval, ani ich ani ich ženy ani ich synov ani ich dcéry, a tak vylejem na nich ich zlosť.
16Ljudstvo pa, ki mu oni prorokujejo, bo ležalo po ulicah jeruzalemskih od lakote in meča, in nikogar ne bodo imeli, da bi pokopaval nje, njih žene in njih sinove in hčere; tako razlijem nadnje njih hudobnost.
17A preto im povieš toto slovo: Moje oči tečú slzami vodne i vnoci, a nevedia sa upokojiť, lebo veľkým skrúšením bude skrúšená panna dcéry mojeho ľudu, ranou, bolestnou veľmi.
17Porečeš jim torej to besedo: Iz mojih oči kapajo solze noč in dan in ne prenehajo liti; zakaj z velikim potrtjem je potrta devica, hči mojega ljudstva, s prehudim udarcem.
18Ak vyjdem na pole, hľa, pobití mečom, a jestli vojdem do mesta, hľa, zmorení hladom. Lebo jako prorok tak i kňaz kupčia so zemou a nevedia ničoho.-
18Če grem na polje, glej, tam prebodeni z meči; če pa stopim v mesto, glej, tam bolni od lakote! kajti i prorok i duhovnik hodita po deželi in nimata spoznanja.
19Či si už len celkom zavrhol Júdu? Či si oškliví Sion tvoja duša? Prečo si nás zbil tak, že neni pre nás uzdravenia? Čakáme na pokoj, a niet dobrého, a na čas uzdravenia, a hľa, des!
19Ali si docela zavrtel Judo? ali se je Siona naveličala duša tvoja? Zakaj nas biješ tako, da nam ni zdravila? Ko čakamo miru, ni nič dobrega, in čas zdravljenja, glej, tolik strah!
20Poznávame, Hospodine, svoju bezbožnosť, neprávosť svojich otcov, že sme hrešili proti tebe.
20Spoznavamo, GOSPOD, brezbožnost svojo, očetov svojih krivico; kajti grešili smo zoper tebe.
21Neopovrhni pre svoje meno, nezneucti trónu svojej slávy! Rozpomeň sa, nezruš svojej smluvy s nami!
21Ne zaničuj nas zaradi imena svojega, ne onečaščuj prestola slave svoje, spomni se, ne prelomi zaveze svoje z nami!Ali so med ničevimi maliki poganov kateri, da dajó dežja? ali pa nebesa morejo dati deževje? Nisi li ti tisti, o GOSPOD, Bog naš? Zato čakamo tebe, ker ti sam si naredil vse to.
22Či sú medzi márnosťami pohanov niektoré také, ktoré by daly dážď? Alebo či azda samy nebesia dávajú prívaly? Či nie si to ty, Hospodine, náš Bože? Preto očakávame na teba, lebo ty činíš to všetko.
22Ali so med ničevimi maliki poganov kateri, da dajó dežja? ali pa nebesa morejo dati deževje? Nisi li ti tisti, o GOSPOD, Bog naš? Zato čakamo tebe, ker ti sam si naredil vse to.