¹A taktiež sa stalo v tých dňoch, keď nebolo kráľa v Izraelovi, že bol istý muž, Levita, pohostínom kdesi vzade vrchu Efraimovho, ktorý si vzal ženu ženinu z Betlehema Júdovho.

¹In v tistih dneh, ko ni bilo kralja v Izraelu, se zgodi, da si neki levit, ki je bival v zadnji strani Efraimskega gorovja, vzame priležnico iz Betlehema Judovega.

²Ale jeho ženina smilnila dopúšťajúc sa nevernosti proti nemu a odišla od neho do domu svojho otca do Betlehema Júdovho a bola tam nejaký čas, štyri mesiace.

²Ta priležnica pa je proti njemu nečisto živela in mu je pobegnila v svojega očeta hišo, v Betlehem Judov, in ondi je bila štiri mesece.

³Potom sa zobral jej muž a išiel za ňou, aby jej hovoril k srdcu nato, aby ju doviedol zpät, a mal so sebou svojho mládenca a dvoch oslov. A doviedla ho do domu svojho otca. A keď ho uvidel otec dievčiny, zaradoval sa a išiel mu vústrety.

³Tedaj se vzdigne njen mož in gre za njo, da bi ji govoril na srce in jo pripeljal nazaj; in s seboj je imel hlapca in dva osla. In ona ga vpelje v svojega očeta hišo. Ko ga vidi dekletin oče, ga sprejme z veseljem.

⁴A jeho svokor, otec dievčiny, ho zdržal u seba, takže zostal u neho tri dni, a jedli a pili a nocovali tam.

⁴In tast njegov, dekletin oče, ga je zadržal, da je ostal pri njem tri dni; in jedli so in pili in ondi nočevali.

⁵Ale štvrtého dňa bolo, že vstali skoro ráno, a človek sa zobral, že pojde. Avšak otec dievčiny povedal svojmu zaťovi: Posilni svoje srdce kúskom chleba, a potom pojdete.

⁵Četrti dan pa vstanejo zgodaj zjutraj in se odpravljajo na pot. A dekletin oče reče možu hčere svoje: Okrepčaj si dušo z grižljajem kruha, potem pojdite!

⁶A tak sadli a jedli spolu obidvaja a pili. A otec dievčiny povedal človekovi: Nože zostaň ešte a prenocuj tu, a nech sa poveselí tvoje srdce.

⁶Sedeta torej in jesta in pijeta obadva skupaj; in dekletin oče reče možu: Izvoli, prosim, ostati čez noč, in srce ti bodi dobre volje.

⁷A keď vstal človek, že odíde, nasilu ho zdržal jeho svokor. A tak sa vrátil a zase prenocoval tam.

⁷A mož vstane in hoče iti. Ali tast njegov ga primora, da se vrne in ondi prenoči.

⁸Potom vstal skoro ráno, piateho dňa, že teda pojde. Ale zase len povedal otec dievčiny: Nože posilni, prosím, svoje srdce! A otáľali, až sa nachýlil deň. A jedli obidvaja.

⁸Zarana petega dne pa vstane, da odrine. A dekletin oče veli: Okrepčaj si, prosim, dušo in pomudite se, dokler se dan nagne. In jesta obadva vkup.

⁹Keď potom vstal človek, že pojde, on i jeho ženina i jeho mládenec, jeho svokor, otec dievčiny, mu povedal: Nože hľa, deň sa už nachýlil k večeru. Prenocujte, prosím. Hľa, deň sa kladie, prenocuj tu, a nech sa poveselí tvoje srdce. Zajtra vstanete skoro ráno a vydáte sa na svoju cestu, a tak pojdeš do svojho stánu.

⁹In ko mož vstane, da odide s priležnico svojo in s hlapcem svojim, mu reče tast njegov, dekletin oče: Glej, dan se je že nagnil, večer nastaja, ostanite tu, prosim, čez noč; glej, dan skoraj mine, prenoči tu in srce ti bodi dobre volje! In jutri se odpravite zgodaj na svoj pot, da prideš na dom svoj.

¹⁰Ale človek už nechcel prenocovať, ale vstal a odišiel a prišiel až proti Jebuzovi, to jest proti Jeruzalemu, a s ním dvaja osedlaní osli i jeho ženina s ním.

¹⁰A mož ni hotel ostati to noč, temuč vstane in odide in dospe proti Jebusu (ki je Jeruzalem) in ž njim dva obložena osla in priležnica njegova.

¹¹A keďže boli u Jebuzeja, a deň sa už bol veľmi nachýlil, povedal mládenec svojmu pánovi: Prosím, poď, zabočme do tohoto mesta Jebuzejovho a prenocujme v ňom.

¹¹Ko pa pridejo blizu Jebusa, je dan skoraj minil. In hlapec reče gospodarju svojemu: Pojdi, prosim, krenimo v to mesto Jebusejcev in prenočimo v njem!

¹²Ale jeho pán mu povedal: Nezabočíme ta do mesta cudzinca, ktorý nie je zo synov Izraelových, ale pojdeme až do Gibee.

¹²Gospodar pa mu reče: Ne pojdemo v mesto tujcev, ki ni od sinov Izraelovih, ampak pojdimo dalje v Gibeo.

¹³A povedal svojmu mládencovi: Poď, aby sme sa priblížili niektorému z tých miest a prenocujeme v Gibei alebo v Ráme.

¹³Še reče hlapcu svojemu: Pojdi, da se prihližamo nekateremu teh selišč in prenočimo v Gibei ali v Rami.

¹⁴A tak prešli a išli, a slnce im zašlo pri Gibei, ktorá patrí Benjaminovi.

¹⁴Gredo torej naprej svojim potem, in solnce jim zaide prav pri Gibei, ki je last Benjaminova.

¹⁵Uchýlili sa tedy ta, aby vojdúc prenocovali v Gibei. A keď vošiel, zostal na ulici mesta, a nebolo nikoho, kto by ich bol pojal a prijal do domu, aby prenocovali.

¹⁵In krenejo tja, da prenočijo v Gibei. In ko pride noter, sede na ulico v mestu; in ni bilo nikogar, ki bi jih vzel čez noč pod streho.

¹⁶A hľa, nejaký starý človek išiel zo svojej práce s poľa, večer. A človek bol tiež z vrchu Efraimovho a pohostínil v Gibei, ale mužovia toho miesta boli synovia Benjaminovi.

¹⁶Ali glej, star mož prihaja zvečer s polja od dela svojega, in ta mož je tudi bil z Efraimskega gorovja in je bival kot tujec v Gibei; ljudje tega mesta pa so bili Benjaminci.

¹⁷A pozdvihnúc svoje oči videl človeka, toho pocestného, na ulici mesta. A starý človek povedal: Kam ideš a odkiaľ si prišiel?

¹⁷In ko povzdigne oči in zagleda popotnika na ulici, reče tisti starec: Kam si namenjen? in odkod prihajaš?

¹⁸A povedal mu: Ideme z Betlehema Júdovho až hen celkom za vrch Efraimov; ja som ztadiaľ a bol som zašiel až do Betlehema Júdovho a chodievam do domu Božieho, ale nie je nikoho, kto by ma bol pojal a prijal do domu.

¹⁸In mu odgovori: Gremo iz Betlehema Judovega na zadnjo stran Efraimskega gorovja, odkoder sem. Potoval sem pa v Betlehem Judov in zdaj grem k hiši GOSPODOVI, a nikogar ni, ki bi me vzel pod streho.

¹⁹A jesto predsa aj slama aj obrok pre našich oslov, a mám aj chlieb aj víno pre seba i pre tvoju dievku i pre mládenca, ktorý je s tvojimi služobníkmi; nemáme nedostatku ničoho.

¹⁹Saj imamo slame in krme za osla svoja, tudi kruha in vina zame in za deklo tvojo in za hlapca, ki je s služabnikoma tvojima; ne manjka nam ničesar.

²⁰Na to povedal starý človek: Pokoj ti o to! Čohokoľvek by sa ti nedostávalo, to len ponechaj na mňa. Len nenocuj na ulici.

²⁰Stari mož reče: Mir ti! Vsekakor naj oskrbim jaz, česar ti treba; le na ulici ne nočuj!

²¹A dovedúc ho do svojho domu dal oslom obrok, a oni, keď umyli svoje nohy, jedli a pili.

²¹In ga vpelje v hišo svojo in da osloma krme, in umijejo si noge, in jedli so in pili.

²²Ale keď sa už boli rozveselili, tu hľa, mužovia mesta, mužovia, synovia beliála, obkľúčili dom a tĺkli na dvere a vraveli starému človekovi, pánovi domu: Vyveď človeka, ktorý vošiel do tvojho domu, aby sme ho poznali.

²²In ko je njih srce bilo že dobre volje, glej, mestni možje, hudobni zanikarneži, obsujejo hišo in tolčejo ob duri in govore hišnemu gospodarju, tistemu starcu: Pripelji ven moža, ki je prišel v hišo tvojo, da ga spoznamo!

²³A človek, pán domu, vyjdúc k nim povedal im: Nie, moji bratia, nerobte, prosím, zlého, keďže tento človek vošiel do môjho domu; nevykonajte toho bláznovstva.

²³In mož, hišni gospodar, gre ven k njim in jim reče: Nikar, bratje moji, ne storite hudega, prosim; potem ko je ta mož stopil v hišo mojo, ne počenjajte nesramnosti!

²⁴Hľa, je tu moja dcéra, panna, a jeho ženina, dovoľte, prosím, aby som vám tie vyviedol, a ponížte ich a urobte im, čo sa vám ľúbi, ale tomuto človekovi nerobte ničoho, nevykonajte toho bláznovstva!

²⁴Glejte, moja hči, še devica, in njegova priležnica: ti naj vam pripeljem ven, in osramotite ju in jima storite, kar vam ugaja; ali zoper tega moža ne storite take nesramnosti!

²⁵Ale mužovia ho nechceli poslúchnuť. Vtedy pochytil človek svoju ženinu a vyviedol ju k nim von. A poznali ju a prevádzali pri nej svoju vôľu celú noc až do rána a pustili ju, až keď už svitalo.

²⁵A možje ga niso hoteli poslušati. Tedaj zgrabi mož priležnico svojo in jim jo pripelje ven; in so jo spoznali in nesramno ž njo ravnali celo noč do jutra, in so jo šele pustili, ko se je dan zasvetil.

²⁶A žena prišla nad ránom a padla a zostala ležať pri dveriach domu človeka, kde bol jej pán, až bolo svetlo.

²⁶In žena pride ob svitu in pade ob vhodu v moževo hišo, kjer je bil njen gospodar, in tam leži do svetlega dne.

²⁷Keď potom vstal jej pán, ráno, a otvoril dvere na dome a vyšiel, aby išiel svojou cestou, tu hľa, žena, jeho ženina, ležala padlá pri dveriach domu a ruky mala na prahu.

²⁷Njen gospodar pa vstane zjutraj in odpre hišna vrata in stopi ven, da pojde svojim potem, in glej, žena, priležnica njegova, leži pred vrati hiše in roke njene na pragu.

²⁸A vravel jej: Vstaň, a poďme! Ale neodpovedala. Vtedy ju vzal na osla a človek sa zobral a išiel ku svojmu miestu.

²⁸In ji veli: Vstani, pojdimo! A ni bilo odgovora. Tedaj jo mož vzame na osla, in vstane in odrine v svoj kraj.

²⁹A keď prišiel do svojho domu, vzal nôž a pochytiac svoju ženinu porezal ju na kusy podľa jej kostí na dvanásť kusov, a rozposlal ju po celom území Izraelovom.

²⁹In ko pride domov, vzame nož in zgrabi priležnico svojo ter jo razseka po njenih kosteh na dvanajst kosov in jih pošlje v vse Izraelove kraje.In vsi, ki so videli, so rekli: Kaj takega se ni storilo in se ni videlo od časa, ko so Izraelovi sinovi odšli iz Egiptovske dežele, do tega dne. Pomislite to, dajte svet in govorite!

³⁰A bolo, že každý, kto to videl, hovoril: Nikdy sa nič také nestalo, ani nebolo nikdy nič také vidieť od toho dňa, ako vyšli synovia Izraelovi hore z Egyptskej zeme až do tohoto dňa. Zamyslite sa nad tým! Poraďte a hovorte!

³⁰In vsi, ki so videli, so rekli: Kaj takega se ni storilo in se ni videlo od časa, ko so Izraelovi sinovi odšli iz Egiptovske dežele, do tega dne. Pomislite to, dajte svet in govorite!