1Alef. Oj, ako sedí samotné mesto, nedávno veľké čo do množstva ľudu! Je ako vdova. Mesto, predtým veľké medzi národami, kňažna medzi krajinami, dnes je poplatné!
1Kako samotno je ostalo mesto, ki je bilo polno ljudstva! Vdovi je podobno – prej oblastno med narodi, kneginja med pokrajinami, sedaj plačuje davek!
2Béth. Kňažna, ustavične plače, vnoci, a jej slzy tečú po jej lícach. Nemá nikoho, kto by potešil, nikoho zpomedzi všetkých svojich milovníkov. Všetci jej priatelia sa jej stali nevernými; obrátili sa jej v nepriateľov.
2Joka in joka po noči in solze ji teko po licih; nihče je ne tolaži izmed vseh ljubiteljev njenih; vsi prijatelji njeni so se ji izneverili, postali so ji sovražniki.
3Gimel. Judea sa prestehovala do vyhnanstva pre horké trápenie a pre veľkú porobu. Ona býva medzi pohanmi! Nenachodí odpočinku. Všetci tí, ktorí ju honia, ju dostihujú medzi úzkosťami.
3Juda je šel v pregnanstvo zaradi stiske in velike sužnosti: prebiva med pogani, pokoja ni našel; vsi preganjalci njegovi so ga dohiteli v tesnobi.
4Daleth. Cesty dcéry Siona smutné, pretože niet tých, ktorí by prišli na slávnosť. Všetky jej brány spustlé. Jej kňazi vzdychajú. Jej panny sú strápené, a ona sama je plná horkosti.
4Pota na Sion žalujejo, ker nihče ne pride na praznovanje; vsa vrata njena so zapuščena, duhovniki njeni zdihujejo; device njene so žalostne in sama je v bridkosti.
5Hé. Jej protivníci sú hlavou; jej nepriatelia sa majú dobre, lebo ju strápil Hospodin pre množstvo jej prestúpení. Jej malé deti odišly do zajatia pred tvárou a zrakmi protivníka.
5Zatiralci njeni so ji postali glava, sovražniki njeni živé mirno; kajti GOSPOD jo je užalil zavoljo obilosti pregreh njenih; otročiči njeni gredo v sužnost vpričo zatiralca.
6Vav. A tak vyšla od dcéry Siona všetka jej sláva. Jej kniežatá sú jako jeleni, ktorí nenachodia paše a tak idú bez sily pred tým, ktorý prenasleduje.
6In hčer sionsko je minila vsa krasota njena; njeni knezi so kakor jeleni, ki ne najdejo paše, in onemogli so odšli preganjalcu pred očmi.
7Zajin. Dcéra Jeruzalema sa rozpomína vo dňoch svojho trápenia a vo svojom zmietaní na všetky svoje vzácne veci, ktoré boly jej od pradávnych dní, teraz keď upadol jej ľud do ruky protivníka, a keď nemá nikoho, kto by jej pomohol. Protivníci sa dívajú na ňu; smejú sa jej všestrannej zkaze.
7V dneh stiske svoje in tavanja svojega se spominja Jeruzalem vseh svojih dragotin, ki jih je imel od starih dni, ker je ljudstvo njegovo padlo po roki zatiralčevi in mu nihče ni prišel na pomoč. Zatiralci ga vidijo, posmehujejo se njegovi pogubi.
8Cheth. Ťažko hrešila dcéra Jeruzalema, preto sa stala nečistou odlúčenou; všetci, ktorí ju ctili, opovrhujú ňou, pretože vidia jej nahotu. Aj ona vzdychá a obrátila sa nazpät.
8Hudo je grešila Jeruzalem, zato je kakor zavoljo nesnage ločena; vsi, ki so jo častili, jo zaničujejo, ker so videli nagoto njeno; tudi sama zdihuje in se ozira za seboj.
9Teth. Jej nečistota je na jej podolkoch; nepamätala na svoj koniec a preto klesla predivne, hlboko; nemá nikoho, kto by ju potešil. Vidz, ó, Hospodine, moje trápenie, lebo sa veličí nepriateľ.
9Nesnaga njena je na robu obleke njene; ni se spominjala konca svojega, zato je čudovito prišla na nič; nihče je ne tolaži. Ozri se, GOSPOD, v ponižanje moje, zakaj poveličal se je sovražnik!
10Jod. Protivník siahol svojou rukou na všetky jej vzácne veci, lebo sa musí dívať, ako pohania vchádzajú do jej svätyne, o ktorých si bol prikázal, aby ti nevošli do shromaždenia.
10Roko svojo je iztegnil zatiralec po vseh dragotinah njenih; kajti videla je, kako so šli v svetišče njeno pogani, o katerih si zapovedal, da ne smejo stopiti v zbor tvoj!
11Kaf. Všetok jej ľud vzdychá; hľadajú chlieb; dávajú svoje vzácne veci za pokrm, aby občerstvili dušu. Vidz, ó, Hospodine, a hľaď, že som znevážená!
11Vse ljudstvo njeno zdihuje in išče kruha; svoje dragotine dajó za jed, da se požive. Ozri se, GOSPOD, in glej, kako me zaničujejo!
12Lamed. Či vám nič do toho, vy všetci, ktorí idete cestou pomimo? Hľaďte a vidzte, či je niekde bolesť ako moja bolesť, ktorá je spôsobená mne, ktorú strápil Hospodin v deň pále svojho hnevu?!
12Nič vam mari, vi vsi, ki greste mimo po poti? Glejte in vidite, je li bolečina enaka bolečini moji, ki so jo storili meni, ki me je GOSPOD napolnil z bridkostjo v dan goreče jeze svoje!
13Mem. S výsosti poslal oheň do mojich kostí a pošliapal to; roztiahol mojim nohám sieť a obrátil ma nazpät; učinil ma pustinou, neduživou deň ako deň.
13Z višave je poslal ogenj v kosti moje in jih je premagal; mrežo je razpel nogam mojim, pognal me je nazaj; naredil me je opustošeno in hirajočo ves dan.
14Nun. Jarmo mojich prestúpení mi je uviazané jeho rukou; splietly sa jako húžvy; vystúpily na moju šiju; spôsobil to, aby klesla moja sila. Pán ma vydal do rúk, z ktorých nemôžem povstať.
14Steknila je jarem pregreh mojih roka njegova: spletene so, spenjajo se čez vrat moj – uničena je moč moja. Gospod me je dal v pesti, iz katerih se ne morem iztrgati.
15Samek. Pán pošliapal všetkých mojich udatných v mojom strede; svolal proti mne slávnostné shromaždenie, aby skrúšil mojich mládencov. Pán šliapal čereň panne dcére Júdovej.
15Poteptal je Gospod vse junake moje sredi mene; zoper mene je sklical prazničen shod, da potare mladeniče moje. Gospod je teptal kakor v tlačilnici devico, hčer Judovo.
16Ajin. Pre tie veci ja plačem. Moje oko, moje oko tečie vodami, lebo je ďaleko odo mňa ten, ktorý by potešil, ten, ktorý by občerstvil moju dušu. Moji synovia sú vypustošení, lebo sa zmohol nepriateľ.
16Zato jokam, iz oči mojih teče voda navzdol, ker je daleč od mene tolažnik, ki bi mi poživil dušo; otroci moji so izgubljeni, ker je prevladal sovražnik.
17Pe. Dcéra Siona rozprestiera svoje ruky; nemá nikoho, kto by ju potešil. Hospodin prikázal o Jakobovi vôkol neho jeho protivníkom, aby ho sovreli. Dcéra Jeruzalema je ako nečistá, oddelená pre svoj neduh, medzi nimi.
17Roke svoje izteza hči sionska: nikogar ni, ki bi jo tolažil. Zapovedal je GOSPOD o Jakobu, naj ga obstopijo zatiralci njegovi; kakor ženska, zavoljo nesnage ločena, je Jeruzalem med njimi.
18Tsadé. Hospodin je spravedlivý, lebo som sa protivila jeho ústam. Nože počujte, všetky národy, a vidzte moju bolesť! Moje panny a moji mládenci odišli do zajatia!
18Pravičen je GOSPOD, zato ker sem bila nepokorna ustom njegovim. Poslušajte, prosim, vsa ljudstva, in poglejte bolečino mojo! Device moje in mladeniči moji so šli v sužnost.
19Khof. Volala som na svojich milovníkov; oklamali ma. Moji kňazi a moji starci pomreli v meste, keď si hľadali pokrm, aby občerstvili svoju dušu.
19Klicala sem ljubitelje svoje, a oni so me obnorili; duhovniki in starejšine moji so izdehnili dušo v mestu, ko so si iskali jedi, da bi se poživili ž njo.
20Reš. Vidz, ó, Hospodine, lebo mi je úzko. Moje vnútornosti sú rozbúrené; moje srdce sa prevrátilo vo mne, pretože som sa veľmi protivila. Vonku sirotí meč; vnútri jako smrť.
20Poglej, o GOSPOD, kajti v stiski sem, v osrčju mojem kipi bridkost, premetava se srce moje v meni, ker sem se grozno uprla. Zunaj mi mori otroke meč, doma je kakor smrt.
21Šin. Čujú, že vzdychám, ale nemám nikoho, kto by potešil. Všetci moji nepriatelia počujúc o mojom nešťastí radujú sa, že si to ty učinil; uviedol si deň, ktorý si bol vyhlásil, ale budú podobní mne.
21Slišali so, da zdihujem: nihče me ne tolaži; vsi sovražniki moji so slišali za nesrečo mojo, veselili so se, da si to storil. Ko pripelješ dan, ki si ga napovedal, tedaj mi bodo enaki.Pred obličje tvoje pridi vsa njih hudobnost in stóri jim, kakor si storil meni zavoljo vseh prestopkov mojih; kajti preobili so zdihljaji moji in srce moje hira silno.
22Tav. Nech prijde všetka ich zlosť pred tvoju tvár, a učiň im, ako si učinil mne pre všetky moje prestúpenia, lebo je mnoho mojich vzdychov, a moje srdce je neduživé.
22Pred obličje tvoje pridi vsa njih hudobnost in stóri jim, kakor si storil meni zavoljo vseh prestopkov mojih; kajti preobili so zdihljaji moji in srce moje hira silno.