1Duši moji se gnusi življenje; zato naj tožba moja teče, govoril bodem v bridkosti duše svoje.
1Tedis al mia animo mia vivo; Mi fordonos min al mia plendado; Mi parolos en la malgxojeco de mia animo.
2Rečem Bogu: Ne obsojaj me; povej mi, zakaj se prepiraš z menoj?
2Mi diros al Dio:Ne kondamnu min, Sciigu al mi, pro kio Vi malpacas kontraux mi.
3Ti li dobro de, da tlačiš, da zametaš rok svojih delo, s svetlobo pa obsevaš namero brezbožnih?
3CXu Vi trovas tion bona, ke Vi turmentas, Ke Vi forpusxas la laboritajxon de Viaj manoj, Sendas brilon sur la entreprenon de malpiuloj?
4Imaš li oči mesene, ali pa vidiš, kakor človek vidi?
4CXu Vi havas okulojn karnajn, Kaj cxu Vi rigardas, kiel homo rigardas?
5So li dnevi tvoji kakor dnevi smrtnika, ali leta tvoja omejena kakor dnevi človeka?
5CXu Viaj tagoj estas kiel la tagoj de homo, Aux cxu Viaj jaroj estas kiel la vivtempo de homo,
6da vprašuješ tako po krivdi moji in greh moj zasleduješ,
6Ke Vi sercxas mian kulpon Kaj penas trovi mian pekon,
7dasi veš, da nisem kriv in da nikogar ni, ki more oteti iz tvoje roke!
7Kvankam Vi scias, ke mi ne estas malbonagulo, Sed el Via mano neniu povas savi?
8Roke tvoje so me upodobile in naredile vsega, kakor sem kroginkrog – in sedaj me zatiraš?
8Viaj manoj min formis kaj faris min tutan cxirkauxe, Kaj tamen Vi min pereigas!
9Spomni se vendar, da si me kakor glino napravil, in hočeš me zopet vrniti v prah?
9Rememoru, ke kiel argilon Vi min prilaboris; Kaj Vi returne faros min polvo.
10Me li nisi kakor mleko ulil in strdil kakor sir?
10Vi elversxis ja min kiel lakton, Kaj kiel fromagxon Vi min kundensigis.
11S kožo in mesom si me oblekel, s kostmi in kitami si me prepletel.
11Per hauxto kaj karno Vi min vestis, Per ostoj kaj tendenoj Vi min plektis.
12Življenje in milost si mi daroval in s svojo skrbjo mi duha varoval.
12Vivon kaj bonon Vi donis al mi, Kaj Via prizorgado gardis mian spiriton.
13A tole si skrival v srcu svojem, vem, da ti je bilo to v mislih:
13Sed cxi tion Vi kasxis en Via koro; Mi scias, ke Vi tion intencis:
14ako bom grešil, da name boš strogo pazil in krivde moje me ne boš oprostil.
14Se mi pekos, Vi tion rimarkos sur mi, Kaj mian pekon Vi ne lasos senpuna.
15Ako sem krivično ravnal, gorje mi! in čeprav bi bil pravičen, si ne upam povzdigniti glave, nasičen sramote in zroč bedo svojo.
15Se mi agis malbone, ve al mi! Se mi estas prava, mi ne povas tamen levi mian kapon, Estante tute humiligita Kaj vidante mian mizeron.
16In ako bi povzdignil glavo, podil me boš kakor lev in zopet izkazoval čudovito moč svojo na meni;
16Se gxi levigxas, Vi cxasas min kiel leono, Kaj denove montras sur mi Vian mirindan potencon.
17vnovič postaviš priče svoje proti meni in pomnožiš nevoljo svojo zoper mene, vedno nova krdela in vojske boš pošiljal nadme.
17Vi elmetas kontraux mi novajn atestojn, Plifortigas Vian koleron kontraux mi; Nova armeo min atakas.
18Zakaj si mi dal priti iz materinega telesa? Naj bi bil umrl in nobeno oko me ne bi bilo videlo!
18Por kio Vi elirigis min el la ventro? Ho, se mi estus pereinta, ke nenies okulo min vidu!
19Naj bi bil, kakor bi ne bil živel nikdar, od materinega telesa naj bi bil prenesen v grob!
19Tiam mi estus kiel ne estinta; El la ventro mi estus transportita en la tombon.
20Ni li dni mojih malo? Odnehaj, obrni se od mene, da se malo razvedrim,
20Mia vivo estas ja mallonga; CXesu do, lasu min libera, por ke mi iom revigligxu,
21preden odidem, odkoder se ne vrnem, v deželo temine in smrtne sence,v deželo temnejšo od mraka, kjer je le senca smrti in nered, kjer noč najbolj črna se šteje za svetlost.
21Antaux ol mi foriros senrevene En la landon de mallumo kaj de morta ombro,
22v deželo temnejšo od mraka, kjer je le senca smrti in nered, kjer noč najbolj črna se šteje za svetlost.
22En la landon, kie la lumo estas kiel mallumo, Kie estas morta ombro kaj senordeco, Kie estas lume kiel en mallumego.