¹Poslušajte to besedo, ki jo vam govori GOSPOD, o hiša Izraelova!

¹Kuulge sõna, mida Issand teile räägib, Iisraeli sugu!

²Tako pravi GOSPOD: Ne učite se pota poganskih narodov in ne plašite se znamenj nebeških, ker se jih plašijo tisti narodi.

²Nõnda ütleb Issand: Ärge õppige paganate teid ja ärge kartke taeva märke, sest paganad kardavad neid.

³Kajti postave ljudstev so ničemurnost; zakaj samo les je, ki ga kdo poseka v gozdu, delo roke in sekire umetnikove.

³Kuid rahvaste kombed on tühisus: sest puu on raiutud metsast, see on puusepa kätetöö, kirvega tehtud;

⁴Naredi ga lepega s srebrom in zlatom; pritrdijo ga z žeblji in kladivi, da se ne zvrne.

⁴seda ehitakse hõbeda ja kullaga, kinnitatakse naelte ja haamritega, et see ei kõiguks.

⁵Kakor ostrugani stebri so maliki, še govore ne; nositi jih je treba, ker ne morejo hoditi. Ne bojte se jih, ker ne morejo storiti hudega, tudi dobro delati ni v njih moči.

⁵Aga nad jäävad linnupeletiste sarnaseks, kurgipõllul on need, ja nad ei räägi; neid peab kandma, sest nad ei kõnni. Ärge kartke neid, sest nad ei tee kurja, aga nad ei saa teha ka head!

⁶Prav nihče ni tebi enak, o Jehova; ti si velik in veliko je ime tvoje v moči.

⁶Ei ole sinu sarnast, Issand! Sina oled suur, ja suur on su nimi vägevuse poolest.

⁷Kdo bi se te ne bal, o Kralj narodov! ker tebi se spodobi. Zakaj med vsemi modrimi pri narodih in v vseh njih kraljestvih ni nobeden tebi enak,

⁷Kes ei peaks sind kartma, rahvaste kuningas? Tõesti, seda sa väärid! Sest kõigi rahvaste tarkade hulgas ja kõigis nende kuningriikides ei ole sinu sarnast.

⁸temuč vsi skupaj so nespametni in trapasti. Pouk malikov je njim enak: les.

⁸Üheskoos on nad rumalad ja narrid. Ebajumalate õpetus: see on puu,

⁹Srebrne ploščice vozijo iz Tarsisa in zlato iz Ufaza, delo umetnikov iz rok topilčevih; višnjevo in rdeče jim napravljajo oblačilo, delo umetnikov so vsi.

⁹õhukeseks taotud hõbe, toodud Tarsisest, ja Uufase kuld, puusepa ja kullassepa kätetöö. Nende riided on sinised ja purpurpunased, kõik meistrite töö.

¹⁰GOSPOD pa je Bog v resnici, živi Bog in kralj večni; od jeze njegove se trese zemlja, in narodi ne morejo prenašati nevolje njegove.

¹⁰Aga Issand on tõeline Jumal, ta on elav Jumal ja igavene kuningas. Tema vihast väriseb maa ja tema sajatust ei suuda rahvad taluda.

¹¹Tako jim recite: Bogovi, ki niso ustvarili nebes in zemlje, izginejo iznad zemlje in izpod neba.

¹¹Öelge neile nõnda: Jumalad, kes ei ole teinud taevast ja maad, kaovad maa pealt ja taeva alt.

¹²On je naredil zemljo s krepostjo svojo, ustanovil vesoljni svet z modrostjo svojo in z razumnostjo svojo je razpel nebesa.

¹²Tema on oma rammuga rajanud maa, oma tarkusega loonud maailma ja mõistusega laotanud taeva.

¹³Ko se on oglaša, nastane šum voda na nebu; on vzdiguje sopare od krajev zemlje, bliske dela za dež in pripeljava veter iz zakladnic svojih.

¹³Kui tema teeb häält, siis on taevas vete kohin, ja ta kergitab pilved maa äärest; tema teeb vihmale välgud ja toob tuule välja selle aitadest.

¹⁴Nespameten je postal vsak človek, je brez spoznanja; vsak zlatar se osramočuje z mališko podobo; kajti lažniva je ulita podoba njegova in sape ni v nobeni med njimi.

¹⁴Inimesed on kõik rumalad, mõistusest ilma. Kõik kullassepad jäävad häbisse jumalakujude pärast; nende valatud kujud on pettus, sest neis pole vaimu.

¹⁵Ničemurnost so, smeha vredno delo; ob času njih obiskovanja poginejo.

¹⁵Need on tühised, naeruväärt tööd: oma katsumisajal nad hävivad.

¹⁶Njim ni podoben on, ki je Jakobov delež; kajti on je upodobil vse, in Izrael je rod posesti njegove: GOSPOD nad vojskami je ime njegovo.

¹⁶Nende sarnane ei ole see, kes on Jaakobi rikkuseks, sest tema on kõige Looja ja Iisrael on ta pärisosaks. Vägede Issand on tema nimi.

¹⁷Poberi iz dežele blago svoje ti, ki sediš v oblegi!

¹⁷Korja oma kompsud maast kokku, kitsikuses istuja!

¹⁸Kajti tako pravi GOSPOD: Glej, jaz bom s pračo ven pometal prebivalce te dežele in jih stiskal, da bodo čutili. –

¹⁸Sest nõnda ütleb Issand: Vaata, seekord ma lingutan minema maa elanikud ja rõhun neid nõnda, et nad tunnevad.

¹⁹Gorje mi zavoljo nadloge moje! Skeleča je rana moja. Toda pravim: Res, to je trpljenje moje, moram ga pretrpeti.

¹⁹Häda mulle mu vigastuse pärast! Mu haav on ravimatu! Mina aga mõtlesin: See on ju ainult nõrkus, mida ma suudan taluda.

²⁰Šator moj je razdejan in vse vrvi moje pretrgane; otroci moji so šli od mene in ni jih več; nihče ne razpenja več šatora mojega in nanj ne razveša mojih preprog.

²⁰Mu telk on hävitatud ja kõik mu telginöörid katki kistud; mu lapsed on läinud mu juurest ja neid ei ole enam. Ei ole ühtegi, kes jälle püstitaks mu telgi ja seaks üles mu telgiriided.

²¹Kajti pastirji so postali nespametni in se niso posvetovali z GOSPODOM: zato niso imeli sreče, in vsa njih čreda se je razkropila. –

²¹Jah, karjased on läinud arust ära ega otsi enam Issandat: seetõttu tegutsevad nad vääralt ja kõik nende karjad on pillutatud.

²²Čuj, kaj se sliši: glej, on prihaja, in velik hrup iz severne dežele, da se naredi iz mest Judovih puščava, prebivališče šakalov. –

²²Hääl kostab. Vaata, see tuleb - suur mürin põhjamaalt, tegema Juuda linnu lagedaks, ðaakalite asupaigaks!

²³Vem, o GOSPOD, da ni človeku v oblasti pot njegova, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje.

²³Ma tean, Issand, et inimese tee ei olene temast enesest, ei ole ränduri käes juhtida oma sammu.

²⁴Kaznuj me, GOSPOD, ali zmerno, ne v jezi svoji, da me ne uničiš.Razlij srd svoj nad narode, ki te ne spoznavajo, in nad rodove, ki ne kličejo tvojega imena; kajti pojedli so Jakoba in ga požrli ter ga pokončali in opustošili prebivališče njegovo.

²⁴Karista mind, Issand, aga õiglaselt, mitte oma raevus, et sa mind täiesti ei hävitaks.

²⁵Razlij srd svoj nad narode, ki te ne spoznavajo, in nad rodove, ki ne kličejo tvojega imena; kajti pojedli so Jakoba in ga požrli ter ga pokončali in opustošili prebivališče njegovo.

²⁵Vala oma vihalõõm paganate peale, kes sind ei tunne, ja suguvõsade peale, kes ei hüüa appi sinu nime. Sest nad on neelanud Jaakobi, jah, on neelanud ta ära ja teinud talle lõpu ning hävitanud ta eluaseme.'