¹In odgovori Elifaz Temančan in reče:

¹¶ Katahi a Eripata Temani ka oho, ka mea,

²Če poskusimo govoriti s teboj, morda ti bo nadležno? Ali kdo se more zdržati govora?

²Ki te anga matou ki te korero ki a koe, e pouri ranei koe? otira e taea e wai te pehi te kupu?

³Glej, mnoge si učil in trudne roke si krepčal.

³Nana, he tokomaha i whakaakona e koe: nau hoki i whakakaha nga ringa kahakore.

⁴Besede tvoje so bodrile omahujoče, in šibeča se kolena si utrjeval.

⁴Ara ana i au kupu te tangata e hinga ana; nau hoki i kaha ai nga turi kua piko.

⁵A ker je sedaj nad tebe prišlo, ti je bridko, in ker je tebe zadelo, si se prestrašil.

⁵Inaianei kua tae mai ki a koe, a e hemo ana koe: e pa ana ki a koe, ohorere ana koe.

⁶Ni li tvoja bogaboječnost upanje tvoje in popolnost potov tvojih nada tvoja?

⁶He taka ianei kei tou wehi ki te Atua he okiokinga whakaaro mou? Kei te tapatahi o ou huarahi he tumanakohanga mou?

⁷Spomni se, prosim te, kdo je kdaj poginil nedolžen, kje so zatrli poštenjake?

⁷¶ Maharatia ra, ko wai o nga tangata harakore i huna? I ngaro ranei ki hea te hunga tika?

⁸Kolikor sem videl jaz: tisti, ki orjejo krivico in sejejo nesrečo, jo tudi žanjejo.

⁸Ko taku hoki tenei i kite ai, ko te hunga e parau ana i te he, e rua ana i te raruraru, ko ia ra ano ta ratou e kokoti ai.

⁹Od diha Božjega ginejo, in sapa jeze njegove jih pokončava.

⁹Huna ana ratou e te ha o te Atua, moti iho ratou i te hau o tona riri.

¹⁰Rjovenje leva, glas ljutega leva utihne, in zobje levičevi bodo strti;

¹⁰Ko te hamama o te raiona, ko te reo o te raiona tutu, ko nga niho o nga kuao raiona, whati ana.

¹¹krepek lev pogine, ker nima plena, in levinjina mladina se mora razkropiti.

¹¹Ngaro ana te raiona katua i te kore kai, a marara noa atu nga kuao a te raiona.

¹²In mene je skrivoma došla beseda, uho moje je ujelo njeno šepetanje;

¹²¶ Na i kawea pukutia mai he korero ki ahau, a kapohia ana e toku taringa he komuhumuhu.

¹³v premišljevanju, ki ga sprožijo nočne prikazni, ko trdno spanje objema ljudi:

¹³I nga whakaaroaronga, no nga kite o te po, i te mea ka au iho te moe a te tangata,

¹⁴strah me je obšel in trepet, in vse kosti moje so se pretresle;

¹⁴Ka pa te wehi ki ahau, me te ihiihi, a wiri ana oku wheua katoa.

¹⁵kajti duh je šel mimo mene – vstali so pokoncu lasje telesa mojega.

¹⁵Na ka tika atu he wairua i toku aroaro, tutu ana nga huruhuru o toku kikokiko.

¹⁶Ustopil se je, a nisem mu spoznal obraza, podoba mi je bila pred očmi, šepet in glas sem začul:

¹⁶Tu ana ia, otiia kihai ahau i mohio ki tona mata; he ahua te mea i toku aroaro: tu puku ana; na ka rongo ahau i te reo e ki ana,

¹⁷„Je li smrtnik pravičen pred Bogom ali mož čist pred Stvarnikom svojim?

¹⁷He nui atu ranei te tika o te tangata i to te Atua? He nui atu ranei i to tona Kaihanga to ma o te tangata?

¹⁸Glej, hlapcem svojim ne upa in angele svoje lahko okrivi zmote:

¹⁸Nana, kahore rawa ia e whakawhirinaki ki ana pononga; a ki tana, he he kei ana anahera.

¹⁹koliko bolj one, ki prebivajo v ilovih hišah, ki jim je podlaga v prahu, ki jih je lahko zatreti kakor molje!

¹⁹Tera atu to te hunga e noho ana i roto i nga whare uku, he puehu to ratou turanga; mongamonga kau ratou i te aroaro o te purehurehu.

²⁰Od jutra do večera se stro, in preden kdo opazi, izginejo za vekomaj.Ni li tako? Ko se jim izdere vrv, ki veže njih šator telesni, umirajo, in to brez modrosti.“

²⁰I waenganui o te ata, o te ahiahi, ka whakangaromia ratou; huna ana ratou ake tonu atu, te ai tetahi hei whakaaro atu.

²¹Ni li tako? Ko se jim izdere vrv, ki veže njih šator telesni, umirajo, in to brez modrosti.“

²¹Kahore ranei to ratou taura here teneti i motuhia i roto i a ratou? Mate ana ratou, kahore hoki he matauranga.