Slovenian

Spanish: Reina Valera (1909)

Job

10

1Duši moji se gnusi življenje; zato naj tožba moja teče, govoril bodem v bridkosti duše svoje.
1ESTA mi alma aburrida de mi vida: Daré yo suelta á mi queja sobre mí, Hablaré con amargura de mi alma.
2Rečem Bogu: Ne obsojaj me; povej mi, zakaj se prepiraš z menoj?
2Diré á Dios: no me condenes; Hazme entender por qué pleiteas conmigo.
3Ti li dobro de, da tlačiš, da zametaš rok svojih delo, s svetlobo pa obsevaš namero brezbožnih?
3¿Parécete bien que oprimas, Que deseches la obra de tus manos, Y que resplandezcas sobre el consejo de los impíos?
4Imaš li oči mesene, ali pa vidiš, kakor človek vidi?
4¿Tienes tú ojos de carne? ¿Ves tú como ve el hombre?
5So li dnevi tvoji kakor dnevi smrtnika, ali leta tvoja omejena kakor dnevi človeka?
5¿Son tus días como los días del hombre, O tus años como los tiempos humanos,
6da vprašuješ tako po krivdi moji in greh moj zasleduješ,
6Para que inquieras mi iniquidad, Y busques mi pecado,
7dasi veš, da nisem kriv in da nikogar ni, ki more oteti iz tvoje roke!
7Sobre saber tú que no soy impío, Y que no hay quien de tu mano libre?
8Roke tvoje so me upodobile in naredile vsega, kakor sem kroginkrog – in sedaj me zatiraš?
8Tus manos me formaron y me compusieron Todo en contorno: ¿y así me deshaces?
9Spomni se vendar, da si me kakor glino napravil, in hočeš me zopet vrniti v prah?
9Acuérdate ahora que como á lodo me diste forma: ¿Y en polvo me has de tornar?
10Me li nisi kakor mleko ulil in strdil kakor sir?
10¿No me fundiste como leche, Y como un queso me cuajaste?
11S kožo in mesom si me oblekel, s kostmi in kitami si me prepletel.
11Vestísteme de piel y carne, Y cubrísteme de huesos y nervios.
12Življenje in milost si mi daroval in s svojo skrbjo mi duha varoval.
12Vida y misericordia me concediste, Y tu visitación guardó mi espíritu.
13A tole si skrival v srcu svojem, vem, da ti je bilo to v mislih:
13Y estas cosas tienes guardadas en tu corazón; Yo sé que esto está cerca de ti.
14ako bom grešil, da name boš strogo pazil in krivde moje me ne boš oprostil.
14Si pequé, tú me has observado, Y no me limpias de mi iniquidad.
15Ako sem krivično ravnal, gorje mi! in čeprav bi bil pravičen, si ne upam povzdigniti glave, nasičen sramote in zroč bedo svojo.
15Si fuere malo, ­ay de mí! Y si fuere justo, no levantaré mi cabeza, Estando harto de deshonra, Y de verme afligido.
16In ako bi povzdignil glavo, podil me boš kakor lev in zopet izkazoval čudovito moč svojo na meni;
16Y subirá de punto, pues me cazas como á león, Y tornas á hacer en mí maravillas.
17vnovič postaviš priče svoje proti meni in pomnožiš nevoljo svojo zoper mene, vedno nova krdela in vojske boš pošiljal nadme.
17Renuevas contra mí tus plagas, Y aumentas conmigo tu furor, Remudándose sobre mí ejércitos.
18Zakaj si mi dal priti iz materinega telesa? Naj bi bil umrl in nobeno oko me ne bi bilo videlo!
18¿Por qué me sacaste de la matriz? Habría yo espirado, y no me vieran ojos.
19Naj bi bil, kakor bi ne bil živel nikdar, od materinega telesa naj bi bil prenesen v grob!
19Fuera, como si nunca hubiera sido, Llevado desde el vientre á la sepultura.
20Ni li dni mojih malo? Odnehaj, obrni se od mene, da se malo razvedrim,
20¿No son mis días poca cosa? Cesa pues, y déjame, para que me conforte un poco.
21preden odidem, odkoder se ne vrnem, v deželo temine in smrtne sence,v deželo temnejšo od mraka, kjer je le senca smrti in nered, kjer noč najbolj črna se šteje za svetlost.
21Antes que vaya para no volver, A la tierra de tinieblas y de sombra de muerte;
22v deželo temnejšo od mraka, kjer je le senca smrti in nered, kjer noč najbolj črna se šteje za svetlost.
22Tierra de oscuridad, lóbrega Como sombra de muerte, sin orden, Y que aparece como la oscuridad misma.