1Tedaj odgovori Zofar Naamatec in reče:
1Y RESPONDIO Sophar Naamathita, y dijo:
2Mnogobesedje ali naj ostane brez odgovora, in jezičnik bo li opravičen?
2¿Las muchas palabras no han de tener respuesta? ¿Y el hombre parlero será justificado?
3Govoričenje tvoje naj sapo zapre ljudem, da bi se posmehoval, ne da te kdo osramoti,
3¿Harán tus falacias callar á los hombres? ¿Y harás escarnio, y no habrá quien te avergüence?
4in da bi dejal: „Čist je moj nauk in čist sem pred Tvojim obličjem“?!
4Tú dices: Mi conversar es puro, Y yo soy limpio delante de tus ojos.
5O da bi pa Bog govoril in usta svoja odprl zoper tebe!
5Mas oh quién diera que Dios hablara, Y abriera sus labios contigo,
6Da ti naznani skrivnosti prave modrosti, da je mnogotera v znanju; potem bi spoznal, da Bog tebi v prid mnogo pozablja iz krivde tvoje.
6Y que te declarara los arcanos de la sabiduría, Que son de doble valor que la hacienda! Conocerías entonces que Dios te ha castigado menos que tu iniquidad merece.
7Moreš li globokost Božjo z umom doseči, ali popolnosti Vsegamogočnega do dna priti?
7¿Alcanzarás tú el rastro de Dios? ¿Llegarás tú á la perfección del Todopoderoso?
8Višave so to nebeške – kaj hočeš početi? globočja je nego šeol – kaj moreš vedeti?
8Es más alto que los cielos: ¿qué harás? Es más profundo que el infierno: ¿cómo lo conocerás?
9daljša nego zemlja je mera njena in širša nego morje.
9Su dimensión es más larga que la tierra, Y más ancha que la mar.
10Če gre On poleg koga in ga dene v zapor in skliče sodni zbor, kdo mu zabrani?
10Si cortare, ó encerrare, O juntare, ¿quién podrá contrarrestarle?
11Kajti On pozna ničemurne ljudi in vidi krivico, ne da bi mu bilo treba paziti.
11Porque él conoce á los hombres vanos: Ve asimismo la iniquidad, ¿y no hará caso?
12A puhloglavec dobi šele razum, kadar se divjega osla žrebe prerodi v človeka.
12El hombre vano se hará entendido, Aunque nazca como el pollino del asno montés.
13Ako obrneš v pravo smer srce svoje in boš k Njemu razprostiral roke –
13Si tú apercibieres tu corazón, Y extendieres á él tus manos;
14če je krivica na roki tvoji, odpravi jo in nepravičnosti ne daj prebivati v šatorih svojih –
14Si alguna iniquidad hubiere en tu mano, y la echares de ti, Y no consintieres que more maldad en tus habitaciones;
15res, tedaj boš smel vzdigniti obličje brez madeža in bodeš nepremakljiv in se ne boš bal.
15Entonces levantarás tu rostro limpio de mancha, Y serás fuerte y no temerás:
16Kajti tedaj pozabiš nadlogo, spominjal se je boš kot vodá, ki so potekle mimo;
16Y olvidarás tu trabajo, O te acordarás de él como de aguas que pasaron:
17in življenje ti zasije jasneje nego poldnevna svetloba, in zmrači li se kdaj, mine mrak kakor ob jutru.
17Y en mitad de la siesta se levantará bonanza; Resplandecerás, y serás como la mañana:
18In boš upal, ker je nada zate, in ogledoval boš svoje, spaval brez skrbi.
18Y confiarás, que habrá esperanza; Y cavarás, y dormirás seguro:
19Počival boš in nihče te ne bo plašil, mnogi bodo pa prosili blagovoljnosti tvoje.Brezbožnikom pa bodo oči od koprnenja hirale, in pribežališče jim izgine in njih upanje bo, da izdahnejo dušo.
19Y te acostarás, y no habrá quien te espante: Y muchos te rogarán.
20Brezbožnikom pa bodo oči od koprnenja hirale, in pribežališče jim izgine in njih upanje bo, da izdahnejo dušo.
20Mas los ojos de los malos se consumirán, Y no tendrán refugio; Y su esperanza será agonía del alma.