Slovenian

Spanish: Reina Valera (1909)

Job

16

1In Job odgovori in reče:
1Y RESPONDIO Job, y dijo:
2Enakih reči sem že slišal veliko; sitni ste vi tolažniki vsi!
2Muchas veces he oído cosas como estas: Consoladores molestos sois todos vosotros.
3Je li že konec vetrovitim besedam? ali kaj te draži, da odgovarjaš?
3¿Tendrán fin las palabras ventosas? O ¿qué te animará á responder?
4Lahko bi tudi jaz govoril kakor vi! Ako bi duša vaša bila na mojem mestu, lahko bi spletal besede zoper vas in zmajeval z glavo nad vami;
4También yo hablaría como vosotros. Ojalá vuestra alma estuviera en lugar de la mía, Que yo os tendría compañía en las palabras, Y sobre vosotros movería mi cabeza.
5rad bi vas krepčal z usti svojimi in usten mojih tolažba naj bi vam lajšala bol.
5Mas yo os alentaría con mis palabras, Y la consolación de mis labios apaciguaría el dolor vuestro.
6Ako govorim, se ne ustavi bolečina moja, ako pa molčim, koliko pojemlje?
6Si hablo, mi dolor no cesa; Y si dejo de hablar, no se aparta de mí.
7Res me je že Bog trudnega storil; – opustošil si vso družino mojo.
7Empero ahora me ha fatigado: Has tú asolado toda mi compañía.
8Trdo si me zgrabil, za pričo zoper mene; in postavila se je proti meni moja shiranost, pričujoč zoper mene.
8Tú me has arrugado; testigo es mi flacura, Que se levanta contra mí para testificar en mi rostro.
9Raztrgal me je v jezi svoji in preganjal, škripal je z zobmi nad menoj; kot nasprotnik moj me ostro gleda z očmi svojimi.
9Su furor me destrizó, y me ha sido contrario: Crujió sus dientes contra mí; Contra mí aguzó sus ojos mi enemigo.
10Razdrli so usta svoja zoper mene, zasramujoč so me bili v lice, v trumo se zbirajo zoper mene.
10Abrieron contra mí su boca; Hirieron mis mejillas con afrenta; Contra mí se juntaron todos.
11Bog mogočni me je izročil malopridnežem, pahnil me je v roke brezbožnežem.
11Hame entregado Dios al mentiroso, Y en las manos de los impíos me hizo estremecer.
12Užival sem mir, pa me je strl, zgrabil me je za tilnik in me raztrupal, postavil me je za cilj svojim pšicam.
12Próspero estaba, y desmenuzóme: Y arrebatóme por la cerviz, y despedazóme, Y púsome por blanco suyo.
13Obkolili so me strelci njegovi, razklal mi je obisti nemilo, na tla je cedil žolč mojo.
13Cercáronme sus flecheros, Partió mis riñones, y no perdonó: Mi hiel derramó por tierra.
14Vsekava mi rano za rano, zaganja se vame kakor vojni junak.
14Quebrantóme de quebranto sobre quebranto; Corrió contra mí como un gigante.
15Raševino sem sešil vrh kože svoje, onečedil sem v prahu rog svoj.
15Yo cosí saco sobre mi piel, Y cargué mi cabeza de polvo.
16Moj obraz gori od jokanja in na trepalnicah mi je senca smrti –
16Mi rostro está enlodado con lloro, Y mis párpados entenebrecidos:
17dasi ni nasilstva na rokah mojih in je čista molitev moja.
17A pesar de no haber iniquidad en mis manos, Y de haber sido mi oración pura.
18O zemlja, ne zakrij moje krvi, in vpitju mojemu ne bodi počivališča!
18Oh tierra! no cubras mi sangre, Y no haya lugar á mi clamor.
19Ali že sedaj, glej, v nebesih je priča moja in ta, ki zame pričuje, je na višavah.
19Mas he aquí que en los cielos está mi testigo, Y mi testimonio en las alturas.
20Moji prijatelji so mi zasmehovalci: moje oko se solzi k Bogu,
20Disputadores son mis amigos: Mas á Dios destilarán mis ojos.
21da izvrši pravico za moža proti Bogu in razsodi med sinom človeškim in prijateljem njegovim!Kajti ko mine malo let, odidem po poti, po kateri se ne vrnem več.
21Ojalá pudiese disputar el hombre con Dios, Como con su prójimo!
22Kajti ko mine malo let, odidem po poti, po kateri se ne vrnem več.
22Mas los años contados vendrán, Y yo iré el camino por donde no volveré.