1Zakaj ni vnaprej določil Vsemogočni sodnih rokov? in zakaj ne vidijo, kateri ga poznajo, njegovih sodnih dni?
1PUESTO que no son ocultos los tiempos al Todopoderoso, ¿Por qué los que le conocen no ven sus días?
2Krivičniki prestavljajo mejnike, plenijo črede in jih sebi pasejo.
2Traspasan los términos, Roban los ganados, y apaciéntanlos.
3Osle sirotam odganjajo in vdovam jemljejo v zastavo vole.
3Llévanse el asno de los huérfanos; Prenden el buey de la viuda.
4Ubožce pehajo s cest, krotki, kar jih je v deželi, se morajo skrivati vsi.
4Hacen apartar del camino á los menesterosos: Y todos los pobres de la tierra se esconden.
5Glej, kakor divji osli v pustinji hodijo ubožci na delo svoje, marljivo iščoč plena: puščava jim daje hrane za njih otroke.
5He aquí, como asnos monteses en el desierto, Salen á su obra madrugando para robar; El desierto es mantenimiento de sus hijos.
6Na polju žanjejo žito krivičnikovo in paberkujejo v njegovem vinogradu.
6En el campo siegan su pasto, Y los impíos vendimian la viña ajena.
7Nagi leže vso noč, ker nimajo obleke, in nimajo odeje v mrazu.
7Al desnudo hacen dormir sin ropa, Y que en el frío no tenga cobertura.
8Lijak z gora jih premoči, in ker nimajo strehe, se oklepajo skalovja. –
8Con las avenidas de los montes se mojan, Y abrazan las peñas sin tener abrigo.
9Siroto od prsi trgajo krivičniki, in kar ima na sebi ubožec, jemljejo v zastavo. –
9Quitan el pecho á los huérfanos, Y de sobre el pobre toman la prenda.
10Goli hodijo, brez oblačila, in lačni nosijo bogatinom snope;
10Al desnudo hacen andar sin vestido, Y á los hambrientos quitan los hacecillos.
11v njih hramih jim morajo delati olje, tlačijo v tlačilnici in žeje se suše.
11De dentro de sus paredes exprimen el aceite, Pisan los lagares, y mueren de sed.
12Iz mesta se sliši ječanje umirajočih, in duša ranjencev vpije. A Bog tega ne šteje za nepristojnost!
12De la ciudad gimen los hombres, Y claman las almas de los heridos de muerte: Mas Dios no puso estorbo.
13Drugi pa so sovražniki svetlobe: njenih potov ne poznajo, na njenih stezah ne ostajajo.
13Ellos son los que, rebeldes á la luz, Nunca conocieron sus caminos, Ni estuvieron en sus veredas.
14Ob jutranjem svitu vstaja razbojnik, mori ubožca in potrebnega, in po noči je kakor tat.
14A la luz se levanta el matador, mata al pobre y al necesitado, Y de noche es como ladrón.
15In oko prešeštnikovo čaka, da nastane mrak, češ: Nobeno oko me ne zagleda, in krinko si dene na obraz.
15El ojo del adúltero está aguardando la noche, Diciendo: No me verá nadie: Y esconde su rostro.
16V temi vdirajo v hiše; po dnevi se zapirajo, svetlobe ne poznajo.
16En las tinieblas minan las casas, Que de día para sí señalaron; No conocen la luz.
17Kajti najbolj črna tema jim je vsem jutro, ker vsak izmed njih je vešč grozotam črne teme.
17Porque la mañana es á todos ellos como sombra de muerte; Si son conocidos, terrores de sombra de muerte los toman.
18Hiter je v teku svojem po površju vodá; njih delež je proklet na zemlji; ne hodi več po poti proti vinogradom.
18Son instables más que la superficie de las aguas; Su porción es maldita en la tierra; No andarán por el camino de las viñas.
19Suša in vročina odpravita snežnico: enako šeol tiste, ki so grešili.
19La sequía y el calor arrebatan las aguas de la nieve; Y el sepulcro á los pecadores.
20Mati pozabi takega, črvadi bo dobro teknil, ne bodo se ga več spominjali; tako bo strta kakor drevo nepravičnost
20Olvidaráse de ellos el seno materno; de ellos sentirán los gusanos dulzura; Nunca más habrá de ellos memoria, Y como un árbol serán los impíos quebrantados.
21tistega, ki je plenil nerodovitno, ki ni rodila, in vdovi ničesar ni storil dobrega.
21A la mujer estéril que no paría, afligió; Y á la viuda nunca hizo bien.
22Bog pa z močjo svojo dolgo vzdržuje mogočneže; marsikateri še vstane, ko je že obupal nad življenjem.
22Mas á los fuertes adelantó con su poder: Levantóse, y no se da por segura la vida.
23Bog mu daje varnosti, in on se naslanja nanjo; toda oči Njegove so nad njih poti.
23Le dieron á crédito, y se afirmó: Sus ojos están sobre los caminos de ellos.
24Stopijo visoko, a malo le, pa jih ni več; zvrnejo se, smrt jih pograbi kakor vse druge, posečeni bodo kakor dozoreli klasovi.Ni li tako? Kdo dokaže, da lažem, in dene v nič govor moj?
24Fueron ensalzados por un poco, mas desaparecen, Y son abatidos como cada cual: serán encerrados, Y cortados como cabezas de espigas.
25Ni li tako? Kdo dokaže, da lažem, in dene v nič govor moj?
25Y si no, ¿quién me desmentirá ahora, O reducirá á nada mis palabras?