1In Job je nadaljeval govor svoj in rekel:
1Y VOLVIO Job á tomar su propósito, y dijo:
2O da bi bil še kakor v nekdanjih mesecih, kakor v dneh, ko me je Bog varoval,
2Quién me tornase como en los meses pasados, Como en los días que Dios me guardaba,
3ko mi je svetilnica njegova sijala nad glavo in ko sem pri njegovi luči hodil po temi;
3Cuando hacía resplandecer su candela sobre mi cabeza, A la luz de la cual yo caminaba en la oscuridad;
4kakor sem bil v dneh zrelosti svoje, ko je bilo prijateljstvo Božje nad šatorom mojim,
4Como fué en los días de mi mocedad, Cuando el secreto de Dios estaba en mi tienda;
5ko je bil še Vsemogočni z menoj, otroci moji okoli mene;
5Cuando aún el Omnipotente estaba conmigo, Y mis hijos alrededor de mi;
6ko sem si umival noge v smetani in je skala poleg mene izlivala potoke olja!
6Cuando lavaba yo mis caminos con manteca, Y la piedra me derramaba ríos de aceite!
7Ko sem šel skozi vrata v mesto, stol svoj si postavil na ulici,
7Cuando salía á la puerta á juicio, Y en la plaza hacía preparar mi asiento,
8mladeniči so me videli in se skrili, in starci so se vzdignili in stali,
8Los mozos me veían, y se escondían; Y los viejos se levantaban, y estaban en pie;
9knezi so zadrževali besede, položivši roko na usta svoja,
9Los príncipes detenían sus palabras, Ponían la mano sobre su boca;
10plemenitnikov glas je onemel in jezik se jim je k nebesu prilepil.
10La voz de los principales se ocultaba, Y su lengua se pegaba á su paladar:
11Ker ko je uho slišalo o meni, je blagrovalo mene, in ko me je oko videlo, je pričalo zame.
11Cuando los oídos que me oían, me llamaban bienaventurado, Y los ojos que me veían, me daban testimonio:
12Zakaj otel sem ubožca, ki je vpil za pomoč, in siroto, ki ji ni bilo pomočnika.
12Porque libraba al pobre que gritaba, Y al huérfano que carecía de ayudador.
13Blagoslov tistega, ki bi bil skoro poginil, je prišel nadme, in srce vdove sem spravil v radostno petje.
13La bendición del que se iba á perder venía sobre mí; Y al corazón de la viuda daba alegría.
14Oblačil sem pravičnost – bila mi je v obleko, in gorečnost za pravico mi je bila kakor plašč in venec.
14Vestíame de justicia, y ella me vestía como un manto; Y mi toca era juicio.
15Slepcu sem bil oko in noga hromcu.
15Yo era ojos al ciego, Y pies al cojo.
16Oče sem bil potrebnim in pravdo tistega, ki ga nisem poznal, sem preiskoval.
16A los menesterosos era padre; Y de la causa que no entendía, me informaba con diligencia:
17Strl sem nepravičniku kočnike in zobom njegovim sem iztrgal plen.
17Y quebraba los colmillos del inicuo, Y de sus dientes hacía soltar la presa.
18Zato sem dejal: V gnezdu svojem bom umrl in pomnožim kakor pesek dni svoje.
18Y decía yo: En mi nido moriré, Y como arena multiplicaré días.
19Korenina moja se bo raztezala kraj vode in rosa bo nočevala na mojem vejevju;
19Mi raíz estaba abierta junto á las aguas, Y en mis ramas permanecía el rocío.
20slava moja ostane vedno nova pri meni in lok moj se bo pomlajeval v roki moji.
20Mi honra se renovaba en mí, Y mi arco se corroboraba en mi mano.
21Mene so poslušali in čakali in molče na uho vlekli moj svet.
21Oíanme, y esperaban; Y callaban á mi consejo.
22Po mojih besedah ni nihče govoril, in govorjenje moje je nanje kapljalo.
22Tras mi palabra no replicaban, Y mi razón destilaba sobre ellos.
23Čakali so me kakor dežja in odpirali usta svoja kakor zemlja, hrepeneč po poznem dežju.
23Y esperábanme como á la lluvia, Y abrían su boca como á la lluvia tardía.
24Nasmehljaval sem se jim, kadar so obupavali, in svetlobe obličja mojega niso mogli omračiti.Rad sem krenil na pot k njim in sedel kot glava, in stoloval sem pri njih kakor kralj med vojsko, kot tisti, ki tolaži žalujoče.
24Si me reía con ellos, no lo creían: Y no abatían la luz de mi rostro.
25Rad sem krenil na pot k njim in sedel kot glava, in stoloval sem pri njih kakor kralj med vojsko, kot tisti, ki tolaži žalujoče.
25Calificaba yo el camino de ellos, y sentábame en cabecera; Y moraba como rey en el ejército, Como el que consuela llorosos.