Slovenian

Spanish: Reina Valera (1909)

Job

30

1Sedaj pa se mi smejejo mlajši od mene, ki njih očetov nisem maral pridružiti psom črede svoje.
1MAS ahora los más mozos de días que yo, se ríen de mí; Cuyos padres yo desdeñara ponerlos con los perros de mi ganado.
2Kaj bi mi bila tudi koristila krepkost njih rok? saj jim je izginila mladostna čvrstost.
2Porque ¿para qué yo habría menester la fuerza de sus manos, En los cuales había perecido con el tiempo?
3Shujšani od stradanja in lakote, glojejo suho zemljo, ki je od nekdaj pusta in prazna.
3Por causa de la pobreza y del hambre andaban solos; Huían á la soledad, á lugar tenebroso, asolado y desierto.
4Trgajo lobodo ob grmeh, in korenina bodičevja je njih hrana.
4Que cogían malvas entre los arbustos, Y raíces de enebro para calentarse.
5Izganjajo jih ljudje izmed sebe, vpijejo za njimi kakor za tatovi.
5Eran echados de entre las gentes, Y todos les daban grita como al ladrón.
6Po strašnih prepadih morajo bivati, po jamah in skalnih votlinah.
6Habitaban en las barrancas de los arroyos, En las cavernas de la tierra, y en las rocas.
7Izza grmovja vreščijo, med koprivami se zbirajo –
7Bramaban entre las matas, Y se reunían debajo de las espinas.
8otroci bedakov, da, otroci brezčastnežev, z bičem izgnani iz dežele!
8Hijos de viles, y hombres sin nombre, Más bajos que la misma tierra.
9In tem sem sedaj v zabavljivo pesem, postal sem jim v prislovico!
9Y ahora yo soy su canción, Y he sido hecho su refrán.
10Gnusim se jim, stopajo daleč od mene in ne prizanašajo licu mojemu s pljuvanjem.
10Abomínanme, aléjanse de mí, Y aun de mi rostro no detuvieron su saliva.
11Kajti Bog mi je razrešil vrv življenja in me ponižal, zato so si popustili uzdo pred menoj.
11Porque Dios desató mi cuerda, y me afligió, Por eso se desenfrenaron delante de mi rostro.
12Na desnici se mi postavlja tista zalega, noge mi odpahujejo stran, zoper mene napravljajo poti svoje, meni v pogubo.
12A la mano derecha se levantaron los jóvenes; Empujaron mis pies, Y sentaron contra mí las vías de su ruina.
13Razdirajo stezo mojo, pospešujejo mi pogubo, oni, ki sami so brez pomočnika.
13Mi senda desbarataron, Aprovecháronse de mi quebrantamiento, Contra los cuales no hubo ayudador.
14Kakor skozi širok predor se rinejo sem, lomasteč se vale nadme.
14Vinieron como por portillo ancho, Revolviéronse á mi calamidad.
15Strahote so se obrnile proti meni. Čast moja se je razprhnila kakor v viharju, in sreča moja je minila kakor leteč oblak.
15Hanse revuelto turbaciones sobre mí; Combatieron como viento mi alma, Y mi salud pasó como nube
16In sedaj se razliva v meni duša moja; dohiteli so me bede polni dnevi.
16Y ahora mi alma está derramada en mí; Días de aflicción me han aprehendido.
17Noč mi vrta po kosteh, da se mi drobé, in glodajoče bolečine mi ne mirujejo.
17De noche taladra sobre mí mis huesos, Y mis pulsos no reposan.
18Vsled velike sile bolezni se mi grdo prilega obleka, oklepa me kakor telovnika mojega ovratnik.
18Con la grande copia de materia mi vestidura está demudada; Cíñeme como el cuello de mi túnica.
19Pahnil me je v blato, da sem enak prahu in pepelu.
19Derribóme en el lodo, Y soy semejante al polvo y á la ceniza.
20Vpijem k tebi, a mi ne odgovarjaš, stojim proseč, pa me le strmo gledaš.
20Clamo á ti, y no me oyes; Preséntome, y no me atiendes.
21Izpreobrnil si se v grozovitnega meni, z močjo roke svoje me preganjaš.
21Haste tornado cruel para mí: Con la fortaleza de tu mano me amenazas.
22Vzdiguješ me gori na veter, da bi odletel in se razrušil v šumu viharja.
22Levantásteme, é hicísteme cabalgar sobre el viento, Y disolviste mi sustancia.
23Kajti vem, da me odpelješ v smrt in v hišo, ki je določena vsem živečim.
23Porque yo conozco que me reduces á la muerte; Y á la casa determinada á todo viviente.
24Toda ne iztegne li kdo roke svoje, ko pada? in če kdo gine, ne vpijejo li za pomoč?
24Mas él no extenderá la mano contra el sepulcro; ¿Clamarán los sepultados cuando él los quebrantare?
25Ali nisem jokal nad njim, ki ga je zadela nesreča? ni li mi bilo v duši žal siromaka?
25¿No lloré yo al afligido? Y mi alma ¿no se entristeció sobre el menesteroso?
26Kajti čakal sem dobrega, a prišlo je hudo, nadejal sem se svetlobe, a prišla je tema.
26Cuando esperaba yo el bien, entonces vino el mal; Y cuando esperaba luz, la oscuridad vino.
27Osrčje moje v bridkosti kipi in ne miruje, zadeli so me mučni dnevi.
27Mis entrañas hierven, y no reposan; Días de aflicción me han sobrecogido.
28Žalujoč hodim semtertja, brez solnca, stojim v zboru in vpijem za pomoč.
28Denegrido ando, y no por el sol: Levantádome he en la congregación, y clamado.
29Brat sem postal šakalom, nojem pa tovariš.
29He venido á ser hermano de los dragones, Y compañero de los buhos.
30Koža mi je očrnela in se lupi raz mene, kosti moje goré od vročine.In tako se je premenila harfa moja v žalostinko in piščal moja v jokanja glas.
30Mi piel está denegrida sobre mí, Y mis huesos se secaron con ardentía.
31In tako se je premenila harfa moja v žalostinko in piščal moja v jokanja glas.
31Y hase tornado mi arpa en luto, Y mi órgano en voz de lamentadores.