Slovenian

Spanish: Reina Valera (1909)

Job

3

1Potem odpre Job usta in kolne svoj dan.
1DESPUÉS de esto abrió Job su boca, y maldijo su día.
2In izpregovori Job in reče:
2Y exclamó Job, y dijo:
3Izgine naj dan, ki sem v njem bil rojen, in noč, ki je rekla: Deček je spočet!
3Perezca el día en que yo nací, Y la noche que se dijo: Varón es concebido.
4Tisti dan – naj postane teman, ne vprašaj po njem Bog od zgoraj, svit mu ne zasij nikdar!
4Sea aquel día sombrío, Y Dios no cuide de él desde arriba, Ni claridad sobre él resplandezca.
5Tema in senca smrti naj si ga prisvojita, mrak naj se ušatori nad njim, vse, kar temni dan, naj ga prestraši!
5Aféenlo tinieblas y sombra de muerte; Repose sobre él nublado, Que lo haga horrible como caliginoso día.
6Tista noč – tema jo prevzemi, naj se ne veseli med dnevi leta, naj ne pride v mesecev število!
6Ocupe la oscuridad aquella noche; No sea contada entre los días del año, Ni venga en él número de los meses.
7Da, tista noč bodi nerodovitna, veselega glasu ne bodi v njej!
7Oh si fuere aquella noche solitaria, Que no viniera canción alguna en ella!
8Prekolnite jo, čarovniki, ki preklinjate dan, ki ste zmožni zbuditi leviatana.
8Maldíganla los que maldicen al día, Los que se aprestan para levantar su llanto.
9Potemné naj zvezde njenega somraka, pričakuje naj svetlobe, pa je ne bodi, tudi utripanja jutranje zarje naj ne zagleda:
9Oscurézcanse las estrellas de su alba; Espere la luz, y no venga, Ni vea los párpados de la mañana:
10zato ker mi ni zaprla materinega telesa, ni skrila nadloge mojim očem.
10Por cuanto no cerró las puertas del vientre donde yo estaba, Ni escondió de mis ojos la miseria.
11Zakaj nisem umrl kar ob rojstvu, izpustil duše, ko sem prišel iz materinega telesa?
11¿Por qué no morí yo desde la matriz, O fuí traspasado en saliendo del vientre?
12Zakaj sem bil vzet na kolena in zakaj na prsi, da sem sesal?
12¿Por qué me previnieron las rodillas? ¿Y para qué las tetas que mamase?
13Kajti sedaj bi ležal in bi počival in spal – in imel bi pokoj
13Pues que ahora yaciera yo, y reposara; Durmiera, y entonces tuviera reposo,
14s kralji in svetovalci zemlje, ki so si zgradili podrtine,
14Con los reyes y con los consejeros de la tierra, Que edifican para sí los desiertos;
15ali s knezi, ki so imeli zlata, ki so napolnili hiše svoje s srebrom.
15O con los príncipes que poseían el oro, Que henchían sus casas de plata.
16Ali da bi me sploh ne bilo kakor ni izpovitka, ki so ga zagrebli, kakor otročiči, ki nikdar niso videli luči!
16O ¿por qué no fuí escondido como aborto, Como los pequeñitos que nunca vieron luz?
17Tam je nehalo krivičnikov divjanje, tam počivajo, ki jim je opešala moč;
17Allí los impíos dejan el perturbar, Y allí descansan los de cansadas fuerzas.
18tam mirno ležé vkup vsi zasužnjenci, ne slišijo več glasu priganjalca.
18Allí asimismo reposan los cautivos; No oyen la voz del exactor.
19Mali in veliki – tam eno je in isto, in hlapec je prost gospodarja svojega.
19Allí están el chico y el grande; Y el siervo libre de su señor.
20Čemu je dal Bog siromaku luč in življenje onim, ki so v bridkosti duše?
20¿Por qué se da luz al trabajado, Y vida á los de ánimo en amargura,
21ki čakajo smrti, pa je ni, in hrepene po njej bolj, nego kdor koplje zaklade,
21Que esperan la muerte, y ella no llega, Aunque la buscan más que tesoros;
22ki bi se silno veselili in radovali, ko bi našli grob?
22Que se alegran sobremanera, Y se gozan, cuando hallan el sepulcro?
23Čemu je luč možu, čigar pot je prikrita in ki ga je Bog ogradil s trnjem?
23¿Por qué al hombre que no sabe por donde vaya, Y al cual Dios ha encerrado?
24Zakaj kadar bi imel jesti, mi je zdihovati, in stokanje moje se razliva kakor voda.
24Pues antes que mi pan viene mi suspiro; Y mis gemidos corren como aguas.
25Kajti česar sem se bal, to je prišlo nadme, česar me je bilo strah, to me je zadelo.Ni mi miru, ne pokoja, ne počitka, a nova prihaja bridkost!
25Porque el temor que me espantaba me ha venido, Y hame acontecido lo que temía.
26Ni mi miru, ne pokoja, ne počitka, a nova prihaja bridkost!
26No he tenido paz, no me aseguré, ni me estuve reposado; Vínome no obstante turbación.