1In odgovori Elifaz Temančan in reče:
1Y RESPONDIO Eliphaz el Temanita, y dijo:
2Če poskusimo govoriti s teboj, morda ti bo nadležno? Ali kdo se more zdržati govora?
2Si probáremos á hablarte, serte ha molesto; Mas ¿quién podrá detener las palabras?
3Glej, mnoge si učil in trudne roke si krepčal.
3He aquí, tú enseñabas á muchos, Y las manos flacas corroborabas;
4Besede tvoje so bodrile omahujoče, in šibeča se kolena si utrjeval.
4Al que vacilaba, enderezaban tus palabras, Y esforzabas las rodillas que decaían.
5A ker je sedaj nad tebe prišlo, ti je bridko, in ker je tebe zadelo, si se prestrašil.
5Mas ahora que el mal sobre ti ha venido, te es duro; Y cuando ha llegado hasta ti, te turbas.
6Ni li tvoja bogaboječnost upanje tvoje in popolnost potov tvojih nada tvoja?
6¿Es este tu temor, tu confianza, Tu esperanza, y la perfección de tus caminos?
7Spomni se, prosim te, kdo je kdaj poginil nedolžen, kje so zatrli poštenjake?
7Recapacita ahora, ¿quién que fuera inocente se perdiera? Y ¿en dónde los rectos fueron cortados?
8Kolikor sem videl jaz: tisti, ki orjejo krivico in sejejo nesrečo, jo tudi žanjejo.
8Como yo he visto, los que aran iniquidad Y siembran injuria, la siegan.
9Od diha Božjega ginejo, in sapa jeze njegove jih pokončava.
9Perecen por el aliento de Dios, Y por el espíritu de su furor son consumidos.
10Rjovenje leva, glas ljutega leva utihne, in zobje levičevi bodo strti;
10El bramido del león, y la voz del león, Y los dientes de los leoncillos son quebrantados.
11krepek lev pogine, ker nima plena, in levinjina mladina se mora razkropiti.
11El león viejo perece por falta de presa, Y los hijos del león son esparcidos.
12In mene je skrivoma došla beseda, uho moje je ujelo njeno šepetanje;
12El negocio también me era á mí oculto; Mas mi oído ha percibido algo de ello.
13v premišljevanju, ki ga sprožijo nočne prikazni, ko trdno spanje objema ljudi:
13En imaginaciones de visiones nocturnas, Cuando el sueño cae sobre los hombres,
14strah me je obšel in trepet, in vse kosti moje so se pretresle;
14Sobrevínome un espanto y un temblor, Que estremeció todos mis huesos:
15kajti duh je šel mimo mene – vstali so pokoncu lasje telesa mojega.
15Y un espíritu pasó por delante de mí, Que hizo se erizara el pelo de mi carne.
16Ustopil se je, a nisem mu spoznal obraza, podoba mi je bila pred očmi, šepet in glas sem začul:
16Paróse un fantasma delante de mis ojos, Cuyo rostro yo no conocí, Y quedo, oí que decía:
17„Je li smrtnik pravičen pred Bogom ali mož čist pred Stvarnikom svojim?
17¿Si será el hombre más justo que Dios? ¿Si será el varón más limpio que el que lo hizo?
18Glej, hlapcem svojim ne upa in angele svoje lahko okrivi zmote:
18He aquí que en sus siervos no confía, Y notó necedad en sus ángeles
19koliko bolj one, ki prebivajo v ilovih hišah, ki jim je podlaga v prahu, ki jih je lahko zatreti kakor molje!
19Cuánto más en los que habitan en casas de lodo, Cuyo fundamento está en el polvo, Y que serán quebrantados de la polilla!
20Od jutra do večera se stro, in preden kdo opazi, izginejo za vekomaj.Ni li tako? Ko se jim izdere vrv, ki veže njih šator telesni, umirajo, in to brez modrosti.“
20De la mañana á la tarde son quebrantados, Y se pierden para siempre, sin haber quien lo considere.
21Ni li tako? Ko se jim izdere vrv, ki veže njih šator telesni, umirajo, in to brez modrosti.“
21¿Su hermosura, no se pierde con ellos mismos? Mueren, y sin sabiduría.