1In tisti čas nastopi Mihael, veliki knez, ki se poteguje za sinove ljudstva tvojega; in bode čas stiske, kakršne ni bilo, odkar je narod, do tistega časa. A v tistem času bo oteto ljudstvo tvoje, vsak, kogar najdejo zapisanega v knjigi.
1 Alwaati woodin binde no Munkayla ga tun ka kay, nga, jine bora bambata din, kaŋ ga kosaray te ni jama izey se. Taabi jirbiyaŋ ga te kaŋ i cine mana te za ndunnya dumey teeyaŋ hala ka kaa alwaati woodin gaa. Alwaati woodin mo no, i ga ni borey faaba, afo kulu kaŋ maa i gar hantumante tira ra.
2In mnogi iz teh, ki spe v prahu zemlje, se bodo prebudili: ti za večno življenje, oni pa za sramoto, za večno gnusobo.
2 Boro boobo mo kaŋ goono ga kani laabu bulungo ra mo ga hay. Afooyaŋ ga koy fundi hal abada ra, afooyaŋ mo ga koy haawi nda foyra kaŋ sinda me ra.
3In razumni se bodo svetili kakor svetlost nebesnega obloka in tisti, ki mnoge vodijo v pravičnost, kakor zvezde vselej in vekomaj.
3 Borey kaŋ yaŋ gonda laakal mo ga kaari danga beena batama nyaaleyaŋ. Boro kaŋ na boro boobo bare adilitaray do haray mo ga kaari danga handariyayzeyaŋ hala abada abadin.
4Ti pa, Daniel, hrani na skrivnem te besede in zapečati knjigo do časa konca. Mnogi bodo to preiskovali in spoznanje se pomnoži.
4 Amma nin, ya Daniyel, ma sanno daabu, ma tira daabu nda kawaatimi hala alwaati bananta. Boro boobo mo ga soobay ka koy-da-ye te da zuray, bayray mo ga tonton.»
5Tedaj pogledam jaz Daniel in glej: druga dva stojita tu, eden na tem bregu, drugi na onem bregu reke.
5 Saaya din ay Daniyel, ay guna. A go, boro hinka fooyaŋ go ga kay isa me gaa, afa jabu woone gaa, afa mo ya-haray jabo gaa.
6In eden reče možu, oblečenemu v platno, ki je bil nad vodo reke: Kdaj bo konec teh čudovitih reči?
6 Afo mo salaŋ da bora kaŋ go ga faka nda lin taafe, nga kaŋ go isa haro boŋ. A ne: «Man gaa jirbey misa hala dambara haro wo bananta ga to?»
7In slišal sem moža, oblečenega v platno, ki je bil nad vodo reke, ko je povzdignil desnico in levico proti nebu in prisegel pri njem, ki živi vekomaj: Čas, dva časa in pol časa; in ko dokončajo drobljenje moči svetega ljudstva, se vse te reči dopolnijo.
7 Kal ay maa bora kaŋ go ga faka nda lin* taafa din, nga kaŋ go isa haro boŋ, waato kaŋ a na nga kambe ŋwaari nda nga kambe wow sambu ka koy beene haray, a ze mo da nga kaŋ ga funa hal abada din. A ne: «I ga te alwaati nda alwaati hinka da alwaati jare jina. D'i na boro hanantey hino bagu-baguyaŋo te ka ban, gaa no hayey wo kulu ga ban.»
8In jaz sem slišal, a nisem razumel; in rečem: Gospod moj, kaj bode posledek teh reči?
8 Ay maa, amma ay mana faham. Saaya din no ay ne: «Ya ay Koyo, man hayey wo kokora do?»
9In veli: Pojdi, Daniel, kajti besede bodo na skrivnem hranjene in zapečatene do časa konca.
9 A ne: «Ya nin Daniyel, koy ni koyyaŋ, zama i na sanney daabu k'i kawaatimandi hala jirbey bananta.
10Mnogi se bodo čistili in belili in precejali, a brezbožni bodo brezbožno delali; nobeden brezbožni pa ne bo umel, ali razumni bodo umeli.
10 Boro boobo ga ngey boŋ hanandi ka ngey boŋ himandi ikwaarayyaŋ. I ga hanan mo. Amma boro laaley ga goy laaley te. Ilaaley ra mo fahamante si no, amma laakalkooney wo ga faham.
11In od časa, ko bo odpravljena neprestana daritev in se postavi gnusoba, ki povzroča opustošenje, bode tisoč dvesto in devetdeset dni.
11 Alwaato kaŋ i ga sargay kaŋ i ga ton kaŋ si fappe din kaa, i na fanta hari laala kaŋ ga kazaamandi mo sinji, i ga te jirbi zambar fo nda zangu hinka nda wayga.
12Blagor mu, kdor bo čakal in dosegel tisoč tristo petintrideset dni.Ti pa pojdi, dokler ne pride konec! Počival boš in vstaneš, da prejmeš delež svoj ob koncu dni.
12 Albarkante mo no boro kaŋ suuru ka to hala jirbi zambar fo nda zangu hinza nda waranza cindi guwa din gaa.
13Ti pa pojdi, dokler ne pride konec! Počival boš in vstaneš, da prejmeš delež svoj ob koncu dni.
13 Amma ni ma koy ni koyyaŋ hala bananta ga to. Zama ni ga fulanzam, ni ga kay ni baa ra mo jirbey bananta ra.»