1Dina pa, Lejina hči, ki jo je bila rodila Jakobu, je šla gledat hčere tistega kraja.
1 Dina, Laya ize wayo kaŋ a hay Yakuba se fatta zama nga ma di laabo din ize wayey.
2In videl jo je Sihem, sin Hamorja Hevejca, kneza v tistem kraju, in jo ugrabi ter leže ž njo in jo posili.
2 Kala laabu koyo Hamor, Hibanca, a ize aru kaŋ maa Sekem di Dina. Kal a n'a sambu ka kani nd'a. A n'a hasara.
3In srce njegovo se je prijelo Dine, Jakobove hčere, in je silno ljubil deklico in govoril, kar ji je segalo v srce.
3 A fundo mo deeji Yakuba ize wayo Dina gaa, a ga ba wandiya. A na gomni sanni te wandiya se.
4In Sihem ogovori Hamorja, očeta svojega, rekoč: Vzemi mi to deklico za ženo.
4 Koyne, Sekem salaŋ nga baabo Hamor se ka ne: «Kala ni ma du ay se wandiyo wo, a ma ciya ay wande.»
5Jakob pa je slišal, da je on oskrunil Dino, hčer njegovo; a sinovi njegovi so bili na polju z živino njegovo; in molčal je Jakob dokler niso prišli.
5 Yakuba maa baaru kaŋ a na nga izo wayo Dina hasara, a ize arey mo go almaney banda saajo ra. Yakuba binde na nga dangayyaŋ te hal i ma kaa.
6Pride pa Hamor, Sihemov oče, k Jakobu, da ž njim govori.
6 Sekem baaba Hamor binde faata ka koy Yakuba do zama nga ma saaware nd'a.
7In pridejo sinovi Jakobovi s polja, brž ko so slišali; in žalost je obšla te može in razsrdili so se silno, kajti nesramnost je storil v Izraelu, ker je legel s hčerjo Jakobovo, in tako se ne sme storiti.
7 Yakuba izey mo, waato kaŋ i maa baaro, i kaa ka fun saajo ra. Alborey binde biney sara, i futu gumo. Zama Sekem na saamotaray goy te Israyla* ra, kaŋ a na Yakuba ize wayo sara, haŋ kaŋ mana hima i ma te.
8In snubil je pri njih Hamor, govoreč: Sihema, sinú mojega, srce je v ljubezni nagnjeno do hčere vaše; dajte mu jo, prosim, za ženo.
8 Hamor salaŋ i se ka ne: «Ay izo Sekem fundo ga laami araŋ ize wayo.
9In svaštvo sklenite z nami: hčere svoje dajajte nam in jemljite naše hčere.
9 Ay g'araŋ ŋwaaray, w'a no nd'a a ma ciya a se wande. Araŋ ma hiiji iri gaa mo. Araŋ m'iri no araŋ ize wayey, araŋ ma sambu iri ize wayey.
10In z nami ostanite: ta pokrajina vam bodi na voljo, prebivajte in tržite po njej in posestniki postanite v njej.
10 Araŋ ma goro iri banda. Laabo go araŋ jine. Araŋ ma goro a ra ka daymi te ka du arzaka a ra.»
11In Sihem reče očetu deklice in bratom njenim: Milost naj najdem v vaših očeh, in kar mi ukažete, dam.
11 Sekem ne Dina baabo d'a armey se: «Ay nya-izey, wa naŋ ay ma du gaakuri araŋ do. Haŋ kaŋ araŋ ga daŋ ay gaa kulu, ay g'a bana.
12Naložite mi kakorsibodi veliko doto in darilo, in dam, kolikor ukažete; samo dajti mi deklico za ženo!
12 Wa daŋ nooru nda nooyaŋey. Mate kulu kaŋ i baa d'a, ay g'a no mate kaŋ araŋ ga ci ay se d'a. Amma day, araŋ m'ay no wandiyo wo ay m'a hiiji.»
13Odgovoré pa sinovi Jakobovi zvijačno Sihemu in Hamorju, očetu njegovemu, ker je bil oskrunil Dino, njih sestro,
13 Yakuba izey binde tu Sekem da nga baaba Hamor se ka hiila sanni te i se, zama a n'i waymo Dina sara.
14ter jima reko: Ne moremo storiti tega, da damo sestro svojo možu neobrezancu, zakaj to nam je sramotno.
14 I ne i se: «Iri si hin ka woodin te, iri m'iri waymo no boro kaŋ si dambangu se, zama woodin haawi hari no iri se.
15Vendar s tem pogojem vam privolimo: ako hočete biti nam enaki, da se med vami obreže vse moško,
15 Amma woone hinne boŋ no iri ga yadda araŋ se: d'araŋ yadda ka ciya danga iri cine, sanda araŋ ra alboro kulu, i m'a dambangu.
16tedaj vam bomo dajali hčere svoje in si jemali hčere vaše, in prebivali bomo z vami in se združimo v eno ljudstvo.
16 Waato din gaa no iri g'araŋ no iri ize wayey, iri mo m'araŋ ize wayey hiiji. Iri ga goro araŋ banda mo, iri ma te kunda fo.
17Ako pa nas ne boste poslušali, da se obrežete, vzamemo hčer svojo ter odidemo.
17 Amma d'araŋ mana maa iri se, sanda i m'araŋ dambangu, kal iri m'iri waymo sambu k'iri diraw te.»
18In njih besede so ugajale Hamorju in Sihemu, Hamorjevemu sinu.
18 I sanno binde kaan Hamor da Hamor izo Sekem se.
19In mladenič ni odlašal in je storil to, ker je imel veselje do hčere Jakobove; in on je bil najimenitnejši v vsej hiši očeta svojeta.
19 Arwaso mana muray muraado din se mo, zama a goono ga farhã da Yakuba ize wayo. Sekem gonda beeray mo nga dumo kulu jine.
20Gresta torej Hamor in Sihem, sin njegov, k vratom svojega mesta in ogovorita someščane svoje, rekoč:
20 Kala Hamor da nga izo Sekem koy ngey kwaara me gaa. I saaware nda ngey kwaara borey ka ne:
21Ti možje so miroljubni proti nam, naj torej bivajo v deželi in tržijo po njej; saj dežela, glejte, je dovolj prostorna zanje; njih hčere si jemljimo za žene in hčere svoje dajajmo njim.
21 «Iri nda borey wo gonda baani goray. Iri binde ma te mate kaŋ i ga goro iri laabo ra, i ma day da neera te a ra. Zama a go, laabo ga beeri, a ga wasa i se. Iri m'i ize wayey sambu, iri m'i no mo iri ize wayey.
22Samo s tem pogojem nam privolijo oni možje, da bivajo z nami, da se združimo v eno ljudstvo, ako se med nami obrežejo vsi moški, kakor so obrezani oni.
22 Woone hinne no ga naŋ borey din ma yadda ka goro iri banda, iri ma te kunda fo: kala nda i n'iri alboro fo kulu dambangu, mate kaŋ ngey din dambangukoyyaŋ no.
23Njih črede in njih posest in vsa njih živina ali ne bode naša? Samo privolimo jim, in prebivali bodo z nami.
23 I alman kayna nda alman beerey, d'i arzaka kulu, manti i ga ciya iri wane yaŋ bo? Kala day iri ma yadda i se, ngey mo ga goro iri banda.»
24Slušali so torej Hamorja in Sihema, sina njegovega, vsi, ki so hodili skozi vrata njegovega mesta, in obrezali so se vsi moški, vsi, ki so hodili skozi mestna vrata.
24 Boro kulu kaŋ ga fatta kwaara meyo gaa maa Hamor da nga izo Sekem sanno se. I na alborey kulu dambangu, ngey kaŋ yaŋ ga fatta a kwaara me gaa kulu.
25Zgodi se pa tretji dan, ko so bili v bolečinah, da vzameta dva sina Jakobova, Simeon in Levi, Dinina brata, vsak svoj meč ter napadeta tisto brezskrbno mesto ter pomorita vse moške.
25 A ciya mo, zaari hinzanta hane, saaya kaŋ borey go ga maa doori, kala Yakuba ize hinka tun, Simeyon da Lawi, Dina armey. I kulu na ngey takuba sambu, i furo kwaara ra kaŋ miila ngey go laakal kanay ra, ka alborey kulu wi.
26Hamorja tudi in Sihema, sina njegovega, sta umorila z meča ostrino, ter vzameta Dino iz hiše Sihemove in odideta.
26 I na Hamor da nga izo Sekem wi da takuba. I na Dina sambu Sekem windo ra ka dira.
27Sinovi Jakobovi planejo na pobite in oplenijo mesto, zato ker je odtod prišla oskrumba njih sestri.
27 Kala Yakuba izey kaa borey kaŋ yaŋ i wi yaŋ din gaa ka kwaara say, zama i n'i waymo sara.
28Njih črede in njih goveda in osle, kar je bilo v mestu in kar je bilo na polju, vzemo;
28 I na feeji nda haw kurey ku, ngey da farkayey da haŋ kaŋ go kwaara ra, da haŋ kaŋ go farey ra,
29tudi vse njih blago in vse njih otročiče in njih žene odvedo ujete in uplenijo sploh vse, kar je bilo v hišah.
29 d'i arzakey d'i zankey d'i wandey -- i n'i kulu di k'i ku, hala nda hay kulu kaŋ go windey ra.
30Tedaj reče Jakob Simeonu in Leviju: V nesrečo sta me spravila, ker sta storila, da smrdim pri prebivalcih tega kraja, pri Kanaancu in Ferizejcu, ko imam le malo ljudi; če se zbero zoper mene, me pobijejo, in pokončan bom jaz in hiša moja.Ona pa rečeta: Ali naj se kakor z nečistnico dela s sestro našo?
30 Yakuba ne Simeyon da Lawi se: «Araŋ n'ay taabandi, za kaŋ araŋ naŋ ay ma ciya fanta hari laabo gorokoy se, kaŋ yaŋ ga ti Kanaanancey da Perizancey se. Ay go mo kunda kayna no. I ga tun ay se k'ay kar, ay ga halaci mo, in d'ay dumo.»
31Ona pa rečeta: Ali naj se kakor z nečistnico dela s sestro našo?
31 Izey ne a se: «A m'iri waymo ciya sanda kaaruwa, wala?»