1{Načelniku godbe; na mahalat. Pouk Davidov.} Nespametnež govori v svojem srcu: Ni Boga. Izprijeni so in ostudno krivico delajo, ni ga, ki bi činil dobro.
1För sångmästaren, till Mahalát; en sång av David.
2Bog je z neba gledal doli na sinove človeške, da bi videl, je li kateri razumen, je li kdo, ki išče Boga.
2Dårarna säga i sina hjärtan: »Det finnes ingen Gud.» Fördärv och styggelse är deras onda verk; ingen finnes, som gör vad gott är.
3Vsak izmed njih je odstopil, izpridili so se vsi vkup; ni ga, ki bi delal dobro, ne enega samega.
3Gud skådar ned från himmelen på människors barn, för att se om det finnes någon förståndig, någon som söker Gud.
4Ali so docela brezpametni, kateri delajo krivico, ki žró ljudstvo moje, kakor bi jedli kruh, Boga pa ne kličejo?
4Nej, alla hava de avfallit, allasammans äro de fördärvade; ingen finnes, som gör vad gott är, det finnes icke en enda.
5Tam so se preplašili od groze, kjer ni bilo groze; ker Bog je razsul kosti vsakega, ki se je utaboril zoper tebe; osramotil si jih, ker Bog jih je zavrgel.O da bi prišlo zveličanje s Siona Izraelu! Ko bo Bog nazaj peljal iz sužnosti ljudstvo svoje, veselil se bo Jakob, radoval se Izrael.
5Hava de då intet fått förnimma, dessa ogärningsmän, dessa som uppäta mitt folk, likasom åte de bröd, och som icke åkalla Gud?
6O da bi prišlo zveličanje s Siona Izraelu! Ko bo Bog nazaj peljal iz sužnosti ljudstvo svoje, veselil se bo Jakob, radoval se Izrael.
6Jo, där överföll dem förskräckelse, varest intet förskräckligt var; ty Gud förströdde deras ben, när de lägrade sig mot dig. Så lät du dem komma på skam, ja, Gud förkastade dem.
7Ack att från Sion komme frälsning för Israel! När Gud vill åter upprätta sitt folk, då skall Jakob fröjda sig, då skall Israel vara glad.