1ESTA mi alma aburrida de mi vida: Daré yo suelta á mi queja sobre mí, Hablaré con amargura de mi alma.
1Duši moji se gnusi življenje; zato naj tožba moja teče, govoril bodem v bridkosti duše svoje.
2Diré á Dios: no me condenes; Hazme entender por qué pleiteas conmigo.
2Rečem Bogu: Ne obsojaj me; povej mi, zakaj se prepiraš z menoj?
3¿Parécete bien que oprimas, Que deseches la obra de tus manos, Y que resplandezcas sobre el consejo de los impíos?
3Ti li dobro de, da tlačiš, da zametaš rok svojih delo, s svetlobo pa obsevaš namero brezbožnih?
4¿Tienes tú ojos de carne? ¿Ves tú como ve el hombre?
4Imaš li oči mesene, ali pa vidiš, kakor človek vidi?
5¿Son tus días como los días del hombre, O tus años como los tiempos humanos,
5So li dnevi tvoji kakor dnevi smrtnika, ali leta tvoja omejena kakor dnevi človeka?
6Para que inquieras mi iniquidad, Y busques mi pecado,
6da vprašuješ tako po krivdi moji in greh moj zasleduješ,
7Sobre saber tú que no soy impío, Y que no hay quien de tu mano libre?
7dasi veš, da nisem kriv in da nikogar ni, ki more oteti iz tvoje roke!
8Tus manos me formaron y me compusieron Todo en contorno: ¿y así me deshaces?
8Roke tvoje so me upodobile in naredile vsega, kakor sem kroginkrog – in sedaj me zatiraš?
9Acuérdate ahora que como á lodo me diste forma: ¿Y en polvo me has de tornar?
9Spomni se vendar, da si me kakor glino napravil, in hočeš me zopet vrniti v prah?
10¿No me fundiste como leche, Y como un queso me cuajaste?
10Me li nisi kakor mleko ulil in strdil kakor sir?
11Vestísteme de piel y carne, Y cubrísteme de huesos y nervios.
11S kožo in mesom si me oblekel, s kostmi in kitami si me prepletel.
12Vida y misericordia me concediste, Y tu visitación guardó mi espíritu.
12Življenje in milost si mi daroval in s svojo skrbjo mi duha varoval.
13Y estas cosas tienes guardadas en tu corazón; Yo sé que esto está cerca de ti.
13A tole si skrival v srcu svojem, vem, da ti je bilo to v mislih:
14Si pequé, tú me has observado, Y no me limpias de mi iniquidad.
14ako bom grešil, da name boš strogo pazil in krivde moje me ne boš oprostil.
15Si fuere malo, ay de mí! Y si fuere justo, no levantaré mi cabeza, Estando harto de deshonra, Y de verme afligido.
15Ako sem krivično ravnal, gorje mi! in čeprav bi bil pravičen, si ne upam povzdigniti glave, nasičen sramote in zroč bedo svojo.
16Y subirá de punto, pues me cazas como á león, Y tornas á hacer en mí maravillas.
16In ako bi povzdignil glavo, podil me boš kakor lev in zopet izkazoval čudovito moč svojo na meni;
17Renuevas contra mí tus plagas, Y aumentas conmigo tu furor, Remudándose sobre mí ejércitos.
17vnovič postaviš priče svoje proti meni in pomnožiš nevoljo svojo zoper mene, vedno nova krdela in vojske boš pošiljal nadme.
18¿Por qué me sacaste de la matriz? Habría yo espirado, y no me vieran ojos.
18Zakaj si mi dal priti iz materinega telesa? Naj bi bil umrl in nobeno oko me ne bi bilo videlo!
19Fuera, como si nunca hubiera sido, Llevado desde el vientre á la sepultura.
19Naj bi bil, kakor bi ne bil živel nikdar, od materinega telesa naj bi bil prenesen v grob!
20¿No son mis días poca cosa? Cesa pues, y déjame, para que me conforte un poco.
20Ni li dni mojih malo? Odnehaj, obrni se od mene, da se malo razvedrim,
21Antes que vaya para no volver, A la tierra de tinieblas y de sombra de muerte;
21preden odidem, odkoder se ne vrnem, v deželo temine in smrtne sence,v deželo temnejšo od mraka, kjer je le senca smrti in nered, kjer noč najbolj črna se šteje za svetlost.
22Tierra de oscuridad, lóbrega Como sombra de muerte, sin orden, Y que aparece como la oscuridad misma.
22v deželo temnejšo od mraka, kjer je le senca smrti in nered, kjer noč najbolj črna se šteje za svetlost.