1Y RESPONDIO Job, y dijo:
1Tedaj odgovori Job in reče:
2Ciertamente yo conozco que es así: ¿Y cómo se justificará el hombre con Dios?
2Resnično, vem, da je tako; a kako more smrtni človek biti pravičen pred Bogom mogočnim?
3Si quisiere contender con él, No le podrá responder á una cosa de mil.
3Ako bi se hotel pravdati ž Njim, Mu ne more odgovoriti ene na tisoč.
4El es sabio de corazón, y poderoso en fortaleza, ¿Quién se endureció contra él, y quedó en paz?
4Modrega je srca in presilne moči – kdo Mu je kdaj kljuboval in ni škode imel?
5Que arranca los montes con su furor, Y no conocen quién los trastornó:
5On premakne gore, in nihče ne zapazi, da jih je prevrnil v jezi svoji.
6Que remueve la tierra de su lugar, Y hace temblar sus columnas:
6On strese zemljo ž njenega mesta, in stebri njeni se pretresejo.
7Que manda al sol, y no sale; Y sella las estrellas:
7On veli solncu, in ne vzide, in zapečati zvezde v temo.
8El que extiende solo los cielos, Y anda sobre las alturas de la mar:
8On razprostira nebo sam in hodi po valovih morja.
9El que hizo el Arcturo, y el Orión, y las Pléyadas, Y los lugares secretos del mediodía:
9On nareja voz na nebu in rimščice in gostosevce in ozvezdja na jugu.
10El que hace cosas grandes é incomprensibles, Y maravillosas, sin número.
10On nareja velike reči, ki se ne morejo preiskati, čudna dela, ki jim ni števila.
11He aquí que él pasará delante de mí, y yo no lo veré; Y pasará, y no lo entenderé.
11Glej, on gre poleg mene, pa ga ne vidim, hodi mimo mene, pa ga ne zapazim.
12He aquí, arrebatará; ¿quién le hará restituir? ¿Quién le dirá, Qué haces?
12Če plen pograbi, kdo mu zabrani? kdo mu poreče: Kaj delaš?
13Dios no tornará atrás su ira, Y debajo de él se encorvan los que ayudan á los soberbios.
13Bog ne odvrača jeze svoje. Pomočniki Rahaba [Rahab (t. j. prevzetnik) je ime Egiptu.] se pred Njim morajo ukloniti.
14¿Cuánto menos le responderé yo, Y hablaré con él palabras estudiadas?
14Koliko manj bi Mu mogel jaz odgovarjati, kje naj dobim besed, da bi se prepiral ž Njim?
15Que aunque fuese yo justo, no responderé; Antes habré de rogar á mi juez.
15Tudi ko bi prav imel, bi mu ne mogel odgovoriti – milosti bi rajši prosil sodnika svojega.
16Que si yo le invocase, y él me respondiese, Aun no creeré que haya escuchado mi voz.
16Ko bi ga klical in bi mi odgovoril, jaz bi ne veroval, da je slišal moj glas,
17Porque me ha quebrado con tempestad, Y ha aumentado mis heridas sin causa.
17on, ki me streti hoče v viharju in množi rane moje brez vzroka,
18No me ha concedido que tome mi aliento; Mas hame hartado de amarguras.
18še sape mi ne da vase potegniti, a siti me z bridkostjo.
19Si habláremos de su potencia, fuerte por cierto es; Si de juicio, ¿quién me emplazará?
19Če gre za moč močnega, On reče: „Glej, tu sem!“ in če za sodbo: „Kdo si me upa pozvati?“
20Si yo me justificare, me condenará mi boca; Si me dijere perfecto, esto me hará inicuo.
20Ako bi tudi prav imel, bi me vendar usta moja obsodila, ako bi bil popoln, bi On dokazal, da sem popačenec.
21Bien que yo fuese íntegro, no conozco mi alma: Reprocharé mi vida.
21Nedolžen sem! ne maram za dušo svojo, zaničujem življenje svoje –
22Una cosa resta que yo diga: Al perfecto y al impío él los consume.
22vse eno je! Zato pravim: I nedolžnega i brezbožnega uničuje!
23Si azote mata de presto, Ríese de la prueba de los inocentes.
23Ko bič nagloma ubije, smeje se On izkušnji nedolžnih.
24La tierra es entregada en manos de los impíos, Y él cubre el rostro de sus jueces. Si no es él, ¿quién es? ¿dónde está?
24Zemlja je izročena oblasti krivičnikov, On zakriva obraz njenim sodnikom. Če On ne, kdo pa drugi?
25Mis días han sido más ligeros que un correo; Huyeron, y no vieron el bien.
25Dnevi moji teko h koncu hitreje nego tekač, beže, sreče ne vidijo nič.
26Pasaron cual navíos veloces: Como el águila que se arroja á la comida.
26Lete naprej kakor čolni iz bičja, kakor orel, ko šine doli na plen.
27Si digo: Olvidaré mi queja, Dejaré mi aburrimiento, y esforzaréme:
27Ko rečem: Hočem pozabiti žalovanje svoje, opustim svoj tožni obraz in razvedrim si lice –
28Contúrbanme todos mis trabajos; Sé que no me darás por libre.
28groza me je vseh bolečin mojih; vem, da me ne spoznaš za nekrivega.
29Yo soy impío, ¿Para qué trabajaré en vano?
29Moram veljati za krivca – čemu bi se pa trudil zaman?
30Aunque me lave con aguas de nieve, Y limpie mis manos con la misma limpieza,
30Ko bi se umil s snežnico in z lugom si očistil roke,
31Aun me hundirás en el hoyo, Y mis propios vestidos me abominarán.
31ti me vtakneš v mlakužo, in celo svoji obleki se bom gnusil!
32Porque no es hombre como yo, para que yo le responda, Y vengamos juntamente á juicio.
32Zakaj On ni mož kakor jaz, da bi mu odgovarjal, da bi skupaj šla pred sodbo.
33No hay entre nosotros árbitro Que ponga su mano sobre nosotros ambos.
33Ni ga med nama razsodnika, ki bi smel na oba položiti roke.
34Quite de sobre mí su vara, Y su terror no me espante.
34Naj umakne od mene šibo svojo in naj me ne plaši strah njegov,in govoril bom in ne bom se Ga bal; kajti nisem tak sam v sebi.
35Entonces hablaré, y no le temeré: Porque así no estoy en mí mismo.
35in govoril bom in ne bom se Ga bal; kajti nisem tak sam v sebi.