1Kad mi je duši život omrznuo, nek' mi tužaljka poteče slobodno, zborit ću u gorčini duše svoje.
1Duši moji se gnusi življenje; zato naj tožba moja teče, govoril bodem v bridkosti duše svoje.
2Reću ću Bogu: Nemoj me osudit! Kaži mi zašto se na me obaraš.
2Rečem Bogu: Ne obsojaj me; povej mi, zakaj se prepiraš z menoj?
3TÓa što od toga imaš da me tlačiš, da djelo ruku svojih zabacuješ, da pomažeš namjerama opakih?
3Ti li dobro de, da tlačiš, da zametaš rok svojih delo, s svetlobo pa obsevaš namero brezbožnih?
4Jesu li u tebe oči tjelesne? Zar ti vidiš kao što čovjek vidi?
4Imaš li oči mesene, ali pa vidiš, kakor človek vidi?
5Zar su ti dani k'o dani smrtnika a kao ljudski vijek tvoje godine?
5So li dnevi tvoji kakor dnevi smrtnika, ali leta tvoja omejena kakor dnevi človeka?
6Zbog čega krivnju moju istražuješ i grijehe moje hoćeš razotkriti,
6da vprašuješ tako po krivdi moji in greh moj zasleduješ,
7kad znadeš dobro da sam nedužan, da ruci tvojoj izmaknut ne mogu?
7dasi veš, da nisem kriv in da nikogar ni, ki more oteti iz tvoje roke!
8Tvoje me ruke sazdaše, stvoriše, zašto da me sada opet raščiniš!
8Roke tvoje so me upodobile in naredile vsega, kakor sem kroginkrog – in sedaj me zatiraš?
9Sjeti se, k'o glinu si me sazdao i u prah ćeš me ponovo vratiti.
9Spomni se vendar, da si me kakor glino napravil, in hočeš me zopet vrniti v prah?
10Nisi li mene k'o mlijeko ulio i učinio da se k'o sir zgrušam?
10Me li nisi kakor mleko ulil in strdil kakor sir?
11Kožom si me i mesom odjenuo, kostima si me spleo i žilama.
11S kožo in mesom si me oblekel, s kostmi in kitami si me prepletel.
12S milošću si mi život darovao, brižljivo si nad mojim bdio dahom.
12Življenje in milost si mi daroval in s svojo skrbjo mi duha varoval.
13Al' u svom srcu ovo si sakrio, znam da je tvoja to bila namjera:
13A tole si skrival v srcu svojem, vem, da ti je bilo to v mislih:
14da paziš budno hoću li zgriješiti i da mi grijeh ne prođe nekažnjeno.
14ako bom grešil, da name boš strogo pazil in krivde moje me ne boš oprostil.
15Ako sam grešan, onda teško meni, ako li sam prav, glavu ne smijem dići - shrvan sramotom, nesrećom napojen!
15Ako sem krivično ravnal, gorje mi! in čeprav bi bil pravičen, si ne upam povzdigniti glave, nasičen sramote in zroč bedo svojo.
16Ispravim li se, k'o lav me nagoniš, snagu svoju okušavaš na meni,
16In ako bi povzdignil glavo, podil me boš kakor lev in zopet izkazoval čudovito moč svojo na meni;
17optužbe nove na mene podižeš, jarošću većom na mene usplamtiš i sa svježim se četama obaraš.
17vnovič postaviš priče svoje proti meni in pomnožiš nevoljo svojo zoper mene, vedno nova krdela in vojske boš pošiljal nadme.
18Iz utrobe što si me izvukao? O, što ne umrijeh: vidjeli me ne bi,
18Zakaj si mi dal priti iz materinega telesa? Naj bi bil umrl in nobeno oko me ne bi bilo videlo!
19bio bih k'o da me ni bilo nije, iz utrobe u grob bi me stavili.
19Naj bi bil, kakor bi ne bil živel nikdar, od materinega telesa naj bi bil prenesen v grob!
20Mog su života dani tako kratki! Pusti me da se još malo veselim
20Ni li dni mojih malo? Odnehaj, obrni se od mene, da se malo razvedrim,
21prije nego ću na put bez povratka, u zemlju tame, zemlju sjene smrtne,
21preden odidem, odkoder se ne vrnem, v deželo temine in smrtne sence,v deželo temnejšo od mraka, kjer je le senca smrti in nered, kjer noč najbolj črna se šteje za svetlost.
22u zemlju tmine guste i meteža, gdje je svjetlost slična noći najcrnjoj."
22v deželo temnejšo od mraka, kjer je le senca smrti in nered, kjer noč najbolj črna se šteje za svetlost.