1Očima svojim sve to ja vidjeh, ušima svojim čuh i razumjeh.
1Glejte, to vse je videlo moje oko, slišalo je moje uho in je razumelo.
2Sve što vi znate znadem to i ja, ni u čemu od vas gori nisam.
2Kolikor vi veste, vem tudi jaz, nisem nižji od vas.
3Zato, zborit' moram sa Svesilnim, pred Bogom svoj razlog izložiti.
3Toda jaz hočem govoriti k Vsegamogočnemu, želja mi je, predložiti pravdo svojo Bogu mogočnemu.
4Jer, kovači laži vi ste pravi, i svi ste vi zaludni liječnici!
4Saj vi ste kovači laži, ničevi zdravniki vi vsi!
5Kada biste bar znali šutjeti, mudrost biste svoju pokazali!
5Da bi vendar docela molčali, ker štelo bi se vam v modrost!
6Dokaze mi ipak poslušajte, razlog mojih usana počujte.
6Čujte, prosim, pravičenje moje in poslušajte dokaze mojih ustnic!
7Zar zbog Boga govorite laži, zar zbog njega riječi te prijevarne?
7Boste li mogočnemu Bogu v prid govorili krivično, njemu na ljubav govorili prevaro?
8Zar biste pristrano branit' htjeli Boga, zar biste mu htjeli biti odvjetnici?
8Boste se li potegovali za Njegovo stran? ali pa hočete biti pravdniki Bogu mogočnemu?
9Zar bi dobro bilo da vas on ispita? Zar biste ga obmanuli k'o čovjeka?
9Dobro li bo, če vas preišče? ali pa ga morete prekaniti, kakor se človek prekani?
10Kaznom preteškom on bi vas pokarao poradi potajne vaše pristranosti.
10Gotovo vas bo kaznoval, ako postopate pristransko na skrivnem!
11Zar vas veličanstvo njegovo ne plaši i zar vas od njega užas ne spopada?
11Ne spravi li vas njegova visokost v trepet in strah njegov ne prešine li vas?
12Razlozi su vam od pepela izreke, obrana je vaša obrana od blata.
12Vaši modri izreki so prislovice iz pepela, vaši zagovori so okopi iz blata.
13Umuknite sada! Dajte da govorim, pa neka me poslije snađe što mu drago.
13Molčíte, pustíte mi, da jaz govorim, pridi name karkoli!
14Zar da meso svoje sam kidam zubima? Da svojom rukom život upropašćujem?
14Čemu naj vzamem meso svoje med zobe in nevarnosti izpostavim življenje svoje?
15On me ubit' može: nade druge nemam već da pred njim svoje držanje opravdam.
15Glej, čeprav me usmrti, čakal Ga bom; samo poti svoje bom zagovarjal Njemu v obraz.
16I to je već zalog mojega spasenja, jer bezbožnik preda nj ne može stupiti.
16Tudi to mi bo služilo v rešenje, da ne sme bogapozabnik stopiti pred Njega.
17Pažljivo mi riječi poslušajte, nek' vam prodre u uši besjeda.
17Čujte, čujte govor moj, in moje izrecilo pridi v ušesa vaša!
18Gle: ja sam pripremio parnicu, jer u svoje sam pravo uvjeren.
18Glejte vendar, pripravil sem pravdo svojo, vem, da se mi prizna pravičnost.
19Tko se sa mnom hoće parničiti? - Umuknut ću potom te izdahnut'.
19Kdo je, ki se more z menoj prepirati? Kajti potem hočem molčati in preminiti.
20Dvije mi molbe samo ne uskrati da se od tvog lica ne sakrivam:
20Samo dvojega mi ne stóri, tedaj se ne bom skrival obličju Tvojemu.
21digni s mene tešku svoju ruku i užasom svojim ne straši me.
21Odtegni od mene roko svojo, in strah tvoj me ne plaši!
22Tada me pitaj, a ja ću odgovarat'; ili ja da pitam, ti da odgovaraš.
22Potem kliči, in odgovorim, ali jaz bom govoril, in ti mi odgovarjaj!
23Koliko počinih prijestupa i grijeha? Prekršaj mi moj pokaži i krivicu.
23Koliko je mojih krivic in grehov? pokaži mi prestopek moj in greh moj!
24Zašto lice svoje kriješ sad od mene, zašto u meni vidiš neprijatelja?
24Zakaj skrivaš obličje svoje in me šteješ za sovražnika sebi?
25Zašto strahom mučiš list vjetrom progonjen, zašto se na suhu obaraš slamčicu?
25Hočeš li plašiti list, ki ga že veter odnaša, in preganjati suho strn?
26O ti, koji mi gorke pišeš presude i teretiš mene grijesima mladosti,
26Kajti prisojaš mi mnoge bridkosti in v dedino mi daješ grehe moje mladosti.
27koji si mi noge u klade sapeo i koji bdiš nad svakim mojim korakom i tragove stopa mojih ispituješ!
27Noge mi devaš v klado in paziš na vse steze moje, zaznamljaš mojih nog stopinje,dasi razpadam kakor črvojedina, kakor obleka, ki jo je razjedel molj.
28Život mi se k'o trulo drvo raspada, k'o haljina što je moljci izjedaju!
28dasi razpadam kakor črvojedina, kakor obleka, ki jo je razjedel molj.