1Čovjek koga je žena rodila kratka je vijeka i pun nevolja.
1Človek, rojen iz žene, je kratkih dni in dosita ima nadlog,
2K'o cvijet je nikao i vene već, poput sjene bježi ne zastajuć'.
2je kakor cvetka, ki se dvigne iz popka, pa uvene, in beži kakor senca in nima obstanka.
3Na takva, zar, ti oči otvaraš i preda se na sud ga izvodiš?
3In nad takim še odpiraš oko svoje, in mene vodiš v sodbo s seboj?
4Tko će čisto izvuć' iz nečista? Nitko!
4O, da bi kdaj prišel čist iz nečistega! Niti eden!
5Pa kad su njegovi dani odbrojeni, kad mu broj mjeseci o tebi ovisi, kad mu granicu stavljaš neprijelaznu,
5Ker so torej določeni njegovi dnevi in meseci po številu pri tebi, ker si mu napravil meje, ki jih ne sme prestopiti:
6skini s njega pogled da počinut' može, poput najamnika da svoj dan uživa.
6ozri se stran od njega, da dobi pokoj, dokler ne dokonča kakor najemnik dneva svojega.
7TÓa ni drvu nije nada sva propala, posječeno, ono opet prozeleni i mladice nove iz njega izbiju.
7Kajti za drevo je upanje: če ga posekajo, zopet požene odrastke, in njegovo mladje ne prestane.
8Ako mu korijen i ostari u zemlji, ako mu se panj i sasuši u prahu,
8Ko se v zemlji mu postara korenina in mu parobek umira v prahu,
9oćutjevši vodu, ono će propupat' i pustiti grane kao stablo novo.
9da le začuti duh vode, vnovič ozeleni in požene veje kakor mlada sajenica.
10Al' kad čovjek umre, ostaje pokošen, kad smrtnik izdahne, gdje li je on tada?
10Mož pa umre in leži strt, človek izpusti duha, in kje je?
11Može sva voda iz mora ispariti i presahnut' rijeke, isušit posvema',
11Kakor se voda razteče iz jezera in reka usahne in se posuši,
12al' čovjek kad legne, ne ustaje više, dok nebesa bude, neće se podići, od sna se svojega probuditi neće.
12tako leže človek in ne vstane; dokler bodo nebesa, se ne prebude in nič jih ne vzdrami iz spanja.
13O, kad bi me htio skriti u Šeolu, zakloniti me dok srdžba ti ne mine, dÓati mi rok kad ćeš me se spomenuti,
13O da bi me shranil v šeolu, da bi me skril, dokler ne mine jeza tvoja, mi določil rok, in potem se me spomnil!
14- jer, kad umre čovjek, zar uskrsnut' može? - čekao bih te sve dane vojske svoje dok ne bi došao da mi smjenu dadeš.
14(Ko človek umre, bo li spet živel?) Vse dni, dokler sem v vojni službi, bi hotel čakati, dokler mi ne pride prememba.
15Zvao bi me, a ja bih se odazvao: zaželio si se djela svojih ruku.
15Ti bi poklical, in jaz bi ti odgovoril; tožilo bi se ti po svojih rok stvari.
16A sad nad svakim mojim vrebaš korakom, nijednog mi grijeha nećeš oprostiti,
16Kajti sedaj šteješ korake moje; ne paziš li na greh moj?
17u vreći si prijestup moj zapečatio i krivicu moju svu si zapisao.
17Zapečatena je v zvezku pregreha moja, in še pridevaš h krivici moji.
18Vaj! K'o što se jednom uruši planina, k'o što se hridina s mjesta svog odvali,
18Saj še gora se sesuje in razdrobi in skalovje preperi z mesta svojega,
19k'o što voda kamen s vremenom istroši, a pljusak bujicom zemlju svu sapere, tako uništavaš nadu u čovjeku.
19vode prevotlijo kamene, njih nalivi odplavijo zemeljski prah: enako uničuješ smrtniku upanje.
20Oborio si ga - on ode za svagda, nagrđena lica, otjeran, odbačen.
20Ti ga ukrotiš za vselej, in odide; ko mu onespodobiš lice, ga pošlješ v grob.
21Djecu mu poštuju - o tom ništa ne zna; ako su prezrena - o tom ne razmišlja.
21Ako so v časti otroci njegovi, on tega ne ve, in so li ponižani, tega ne zazna.Samo meso njegovo občuti ob njem bolečine in duša njegova žaluje v njem.
22On jedino pati zbog svojega tijela, on jedino tuži zbog svojeg života."
22Samo meso njegovo občuti ob njem bolečine in duša njegova žaluje v njem.