¹Job progovori i reče:

¹In Job odgovori in reče:

²"Koliko se takvih naslušah besjeda, kako ste mi svi vi mučni tješioci!

²Enakih reči sem že slišal veliko; sitni ste vi tolažniki vsi!

³Ima li kraja tim riječima ispraznim? Što te goni da mi tako odgovaraš?

³Je li že konec vetrovitim besedam? ali kaj te draži, da odgovarjaš?

⁴I ja bih mogao k'o vi govoriti da vam je duša na mjestu duše moje; i ja bih vas mog'o zasuti riječima i nad sudbom vašom tako kimat' glavom;

⁴Lahko bi tudi jaz govoril kakor vi! Ako bi duša vaša bila na mojem mestu, lahko bi spletal besede zoper vas in zmajeval z glavo nad vami;

⁵i ja bih mogao ustima vas hrabrit', i ne bih žalio trud svojih usana.

⁵rad bi vas krepčal z usti svojimi in usten mojih tolažba naj bi vam lajšala bol.

⁶Al' ako govorim, patnja se ne blaži, ako li zašutim, zar će me minuti?

⁶Ako govorim, se ne ustavi bolečina moja, ako pa molčim, koliko pojemlje?

⁷Zlopakost me sada shrvala posvema, čitava se rulja oborila na me.

⁷Res me je že Bog trudnega storil; – opustošil si vso družino mojo.

⁸Ustao je proti meni da svjedoči i u lice mi se baca klevetama.

⁸Trdo si me zgrabil, za pričo zoper mene; in postavila se je proti meni moja shiranost, pričujoč zoper mene.

⁹Jarošću me svojom razdire i goni, škrgućuć' zubima obara se na me. Moji protivnici sijeku me očima,

⁹Raztrgal me je v jezi svoji in preganjal, škripal je z zobmi nad menoj; kot nasprotnik moj me ostro gleda z očmi svojimi.

¹⁰prijeteći, na mene usta razvaljuju, po obrazima me sramotno ćuškaju, u čoporu svi tad navaljuju na me.

¹⁰Razdrli so usta svoja zoper mene, zasramujoč so me bili v lice, v trumo se zbirajo zoper mene.

¹¹Da, zloćudnicima Bog me predao, u ruke opakih on me izručio.

¹¹Bog mogočni me je izročil malopridnežem, pahnil me je v roke brezbožnežem.

¹²Mirno življah dok On ne zadrma mnome, za šiju me ščepa da bi me slomio.

¹²Užival sem mir, pa me je strl, zgrabil me je za tilnik in me raztrupal, postavil me je za cilj svojim pšicam.

¹³Uze me za biljeg i strijelama osu, nemilosrdno mi bubrege probode i mojom žuči zemlju žednu natopi.

¹³Obkolili so me strelci njegovi, razklal mi je obisti nemilo, na tla je cedil žolč mojo.

¹⁴Na tijelu mi ranu do rane otvara, kao bijesan ratnik nasrće na mene.

¹⁴Vsekava mi rano za rano, zaganja se vame kakor vojni junak.

¹⁵Tijelo sam golo u kostrijet zašio, zario sam čelo svoje u prašinu.

¹⁵Raševino sem sešil vrh kože svoje, onečedil sem v prahu rog svoj.

¹⁶Zapalilo mi se sve lice od suza, sjena tamna preko vjeđa mi je pala.

¹⁶Moj obraz gori od jokanja in na trepalnicah mi je senca smrti –

¹⁷A nema nasilja na rukama mojim, molitva je moja bila uvijek čista.

¹⁷dasi ni nasilstva na rokah mojih in je čista molitev moja.

¹⁸O zemljo, krvi moje nemoj sakriti i kriku mom ne daj nigdje da počine.

¹⁸O zemlja, ne zakrij moje krvi, in vpitju mojemu ne bodi počivališča!

¹⁹Odsad na nebu imam ja svjedoka, u visini gore moj stoji branitelj.

¹⁹Ali že sedaj, glej, v nebesih je priča moja in ta, ki zame pričuje, je na višavah.

²⁰Moja vika moj je odvjetnik kod Boga dok se ispred njega suze moje liju:

²⁰Moji prijatelji so mi zasmehovalci: moje oko se solzi k Bogu,

²¹o, da me obrani u parbi mojoj s Bogom ko što smrtnik brani svojega bližnjega.

²¹da izvrši pravico za moža proti Bogu in razsodi med sinom človeškim in prijateljem njegovim!Kajti ko mine malo let, odidem po poti, po kateri se ne vrnem več.

²²No životu mom su odbrojena ljeta, na put bez povratka meni je krenuti.

²²Kajti ko mine malo let, odidem po poti, po kateri se ne vrnem več.