1Job progovori i reče:
1Nato odgovori Job in reče:
2"Slušajte, slušajte dobro što ću reći, utjehu mi takvu barem udijelite.
2Pazljivo poslušajte govorjenje moje, in to bodi namesto vaših tolažb.
3Otrpite da riječ jednu ja izrečem, kad završim, tad se rugajte slobodno.
3Potrpite, in tudi jaz bom govoril, in ko dogovorim, se posmehujte.
4Zar protiv čovjeka dižem ja optužbu? Kako da strpljenje onda ne izgubim?
4Mar tožba moja velja ljudem? ali kako naj ne bi bil žalosten duh moj?
5Pogledajte na me: užas će vas spopast', rukom ćete svoja zakloniti usta;
5Obrnite se k meni in strmite in položite roko na usta svoja!
6pomislim li na to, prestravim se i sam i čitavim svojim tad protrnem tijelom.
6Res, kadar se tega spomnim, se prestrašim in trepet prešine meso moje.
7Zašto na životu ostaju zlikovci i, što su stariji, moćniji bivaju?
7Zakaj žive brezbožniki, dočakajo starosti, množe si tudi bogastvo?
8Potomstvo njihovo s njima napreduje a izdanci im se množe pred očima.
8Njih seme stoji trdno ž njimi vred vpričo njih in njih zarod pred njih očmi.
9Strah nikakav kuće njihove ne mori i šiba ih Božja ostavlja na miru.
9Njih hiše so v miru, brez straha, in Božje šibe ni nad njimi.
10Njihovi bikovi plode pouzdano, krave im se tele i ne jalove se.
10Njih junci skačejo in ne neplodno, njih krave se lahko otele in ne izvržejo.
11K'o jagnjad djeca im slobodno skakuću, veselo igraju njihovi sinovi.
11Deco odpošiljajo kakor ovac krdelo in njih otroci plešejo veselo.
12Oni pjevaju uz harfe i bubnjeve i vesele se uz zvukove svirale.
12Pevajo glasno z bobnicami in citrami in se vesele ob glasu piščali.
13Dane svoje završavaju u sreći, u Podzemlje oni silaze spokojno.
13V sreči prežive svoje dni, in v trenutku se pogreznejo v kraj mrtvih.
14A govorili su Bogu: 'Ostavi nas, ne želimo znati za tvoje putove!
14In vendar govore Bogu mogočnemu: Pojdi od nas, ker spoznanja tvojih potov ne želimo!
15TÓa tko je Svesilni da njemu služimo i kakva nam korist da ga zazivamo?'
15Kaj je Vsemogočni, da bi mu služili, ali kaj nam hasni, če se mu z molitvijo bližamo?
16Zar svoju sreću u ruci ne imahu, makar do Njega ne drže ništa oni?
16Glej, njih sreča vendar ni v njih rokah. Svetovanje brezbožnih bodi daleč od mene!
17Zar se luč opakog kada ugasila? Zar se na njega oborila nesreća? Zar mu u gnjevu svom On skroji sudbinu?
17Kolikokrat se dogodi, da ugasne svetilo brezbožnikov in pridrevi nadnje njih poguba? da jim Bog podeli žalosti v srdu svojem?
18Zar je kao slama na vjetru postao, kao pljeva koju vihor svud raznosi?
18da so kakor rezanica pred vetrom in kakor pleve, ki jih razpiše vihar?
19Hoće l' ga kaznit' Bog u njegovoj djeci? Ne, njega nek' kazni da sam to osjeti!
19Bog hrani, pravite, krivdo brezbožnikovo za otroke njegove. Njemu naj jo povrne, da jo on čuti!
20Vlastitim očima nek' rasap svoj vidi, neka se napije srdžbe Svesilnoga!
20S svojimi očmi naj gleda svojo pogubo in pije naj od togote Vsegamogočnega!
21TÓa što poslije smrti on za dom svoj mari kad će se presjeć' niz njegovih mjeseci?
21Kajti kaj bo maral za hišo svojo za seboj, ko se prestreže število mesecev njegovih? –
22Ali tko će Boga učiti mudrosti, njega koji sudi najvišim bićima?
22More li kdo Boga mogočnega učiti spoznanja, ko vendar on sodi tiste, ki so na višavah?
23Jedan umire u punom blagostanju, bez briga ikakvih, u potpunom miru,
23Tale umrje v obili moči svoji, ko je popolnoma brez skrbi in v miru;
24bokova od pretiline otežalih i kostiju sočne moždine prepunih.
24posode njegove so polne mleka in kosti njegove z mozgom pitane.
25A drugi umire s gorčinom u duši, nikad nikakve ne okusivši sreće.
25Oni umrje v bridkosti duše, in nikdar ni okusil dobrega.
26Obojica leže zajedno u prahu, crvi ih jednako prekrivaju oba.
26Skupaj ležita v prahu, črvad ju oba pokriva.
27O, znam dobro kakve vaše su namjere, kakve zlosti protiv mene vi snujete.
27Glejte, jaz poznam misli vaše in naklepe, s katerimi me nadlegujete.
28Jer pitate: 'Gdje je kuća plemićeva, šator u kojem stanovahu opaki?'
28Kajti pravite: Kje je hiša mogočneža in kje šator, ki so v njem prebivali brezbožni?
29Niste li na cesti putnike pitali, zar njihovo svjedočanstvo ne primate:
29Niste li vprašali popotnikov? in njih znamenita poročila boste pač pripoznali:
30'Opaki je u dan nesreće pošteđen i u dan Božje jarosti veseo je.'
30da Bog hrani hudobneža do dne pogube, da ga odpravi v dan jeze.
31Al' na postupcima tko će mu predbacit' i tko će mu vratit' što je počinio?
31Kdo mu sme očitati v obraz pot njegovo? in kdo mu povrne, kar je storil?
32A kad ga na kraju na groblje odnesu, na grobni mu humak postavljaju stražu.
32Prav njega spremijo s častjo do groba, in nad gomilo ga še čuvajo.
33Lake su mu grude zemlje u dolini dok za njime ide čitavo pučanstvo.
33Lahke mu so grude v dolini; in za njim pojdejo vsi ljudje, kakor jih je šlo brezštevilno pred njim.Kako me torej zaman tolažite? Od vaših odgovorov ostane le nezvestoba.
34O, kako su vaše utjehe isprazne! Kakva su prijevara vaši odgovori!"
34Kako me torej zaman tolažite? Od vaših odgovorov ostane le nezvestoba.