1Job nastavi svoju besjedu i reče:
1In Job je nadaljeval govor svoj in rekel:
2"Živoga mi Boga što mi pravdu krati i Svesilnog koji dušu mi zagorča:
2Kakor res živi Bog silni, ki mi je odvzel pravico, in Vsegamogočni, ki žali dušo mojo
3sve dok duha moga bude još u meni, dok mi dah Božji u nosnicama bude,
3(kajti življenje moje je še v meni in duh Božji v nosnicah mojih):
4usne moje neće izustiti zloću niti će laž kakva doći na moj jezik.
4ustne moje ne govore krivičnega in jezik moj ne izreče prevare!
5Daleko od mene da vam dadem pravo, nedužnost svoju do zadnjeg daha branim.
5Vam nikakor ne priznam pravičnosti; dokler ne umrem, ne dam si vzeti brezmadežnosti svoje.
6Pravde svoje ja se držim, ne puštam je; zbog mojih me dana srce korit' neće.
6Pravičnosti svoje se držim in je ne pustim; srce mi ne očita ne enega mojih dni.
7Neka mi dušmana kob opakog snađe, a mog protivnika udes bezbožnikov!
7Sovražnik moj naj se pokaže kot brezbožnik, in kdor se stavi zoper mene, kakor krivičnik.
8Čemu se nadati može kad vapije i kada uzdiže k Bogu dušu svoju?
8Kajti kaj je bogapozabnikova nada, če mu Bog prestriže življenje in vzame dušo?
9Hoće li čuti Bog njegove krikove kada se na njega obori nevolja?
9Bo li Bog mogočni slišal njegovo vpitje, ko pride stiska nadenj?
10Zar će se radovat' on u Svesilnome, zar će Boga svakog časa zazivati?
10More se li veseliti Vsemogočnega in klicati Boga vsakteri čas?
11Ali Božju ruku ja ću vam pokazat' i neću vam sakrit namjere Svesilnog.
11Naj vas poučim o roki Boga silnega; kar je pri Vsegamogočnem, nočem utajiti.
12Eto, sve ste sami mogli to vidjeti, što se onda u ispraznosti gubite?"
12Glejte, sami ste to vsi videli, zakaj torej blebetate ničevo?
13"Ovu sudbu Bog dosuđuje opakom, ovo baštini silnik od Svemogućeg.
13To je delež krivičnega človeka pri Bogu mogočnem in silovitnikov dediščina, ki jo dobivajo od Vsemogočnega:
14Ima li sinova mnogo, mač ih čeka, a porod mu neće imat' dosta kruha.
14Ko se mu množe otroci, množe se za meč, in potomci njegovi nimajo kruha dositega.
15Smrt će sahranit' preživjele njegove i udovice ih oplakivat neće.
15Kar preostane njegovih, bodo pokopani v pomoru, in vdove njegove ne bodo žalovale.
16Ako i srebra k'o praha nagomila, ako i nakupi haljina k'o blata,
16Ako si nakopiči srebra kakor prahu in si oblačil oskrbi kakor blata:
17nek' ih skuplja, odjenut će ih pravednik, ljudi će nedužni podijeliti srebro.
17pripravi si jih, a pravičnik jih bo oblekel, in nedolžni si med seboj razdele srebro.
18Od paučine je kuću sagradio, kolibicu kakvu sebi diže čuvar:
18Zida si hišo, ki je kakor moljava in kakor koča, ki si jo napravi čuvaj.
19bogat je legao, al' po posljednji put; kad oči otvori, ničeg više nema.
19Bogat gre spat, a ne leže v drugič, odpre oči, in ni ga več.
20Usred bijela dana strava ga spopada, noću ga oluja zgrabi i odnese.
20Grozote ga dohite kakor voda, po noči ga ugrabi vihar.
21Istočni ga vjetar digne i odvuče, daleko ga baca od njegova mjesta.
21Vzhodni veter ga vzame, da odide, in ga odnese z mesta njegovega.
22Bez milosti njime vitla on posvuda, dok mu ovaj kuša umaći iz ruke.
22In Bog bo lučal vanj brez prizanašanja, roki Njegovi zaman bo poskušal ubežati.Ploskali bodo nad njim z rokami in izžvižgajo ga z mesta njegovega.
23Rukama plješću nad njegovom propašću i zvižde na njega kamo god došao.
23Ploskali bodo nad njim z rokami in izžvižgajo ga z mesta njegovega.