¹Job nastavi svoju besjedu i reče:

¹In Job je nadaljeval govor svoj in rekel:

²"O, da mi je prošle proživjet' mjesece, dane one kad je Bog nada mnom bdio,

²O da bi bil še kakor v nekdanjih mesecih, kakor v dneh, ko me je Bog varoval,

³kad mi je nad glavom njegov sjao žižak a kroz mrak me svjetlo njegovo vodilo,

³ko mi je svetilnica njegova sijala nad glavo in ko sem pri njegovi luči hodil po temi;

⁴kao u dane mojih zrelih jeseni kad s mojim stanom Bog prijateljevaše,

⁴kakor sem bil v dneh zrelosti svoje, ko je bilo prijateljstvo Božje nad šatorom mojim,

⁵kada uz mene još bijaše Svesilni i moji me okruživahu dječaci,

⁵ko je bil še Vsemogočni z menoj, otroci moji okoli mene;

⁶kada mi se noge u mlijeku kupahu, a potokom ulja ključaše mi kamen!

⁶ko sem si umival noge v smetani in je skala poleg mene izlivala potoke olja!

⁷Kada sam na vrata gradska izlazio i svoju stolicu postavljao na trg,

⁷Ko sem šel skozi vrata v mesto, stol svoj si postavil na ulici,

⁸vidjevši me, sklanjali bi se mladići, starci bi ustavši stojeći ostali.

⁸mladeniči so me videli in se skrili, in starci so se vzdignili in stali,

⁹Razgovor bi prekidali uglednici i usta bi svoja rukom zatvarali.

⁹knezi so zadrževali besede, položivši roko na usta svoja,

¹⁰Glavarima glas bi sasvim utihnuo, za nepce bi im se zalijepio jezik.

¹⁰plemenitnikov glas je onemel in jezik se jim je k nebesu prilepil.

¹¹Tko god me slušao, blaženim me zvao, hvalilo me oko kad bi me vidjelo.

¹¹Ker ko je uho slišalo o meni, je blagrovalo mene, in ko me je oko videlo, je pričalo zame.

¹²Jer, izbavljah bijednog kada je kukao i sirotu ostavljenu bez pomoći.

¹²Zakaj otel sem ubožca, ki je vpil za pomoč, in siroto, ki ji ni bilo pomočnika.

¹³Na meni bješe blagoslov izgubljenih, srcu udovice ja veselje vraćah.

¹³Blagoslov tistega, ki bi bil skoro poginil, je prišel nadme, in srce vdove sem spravil v radostno petje.

¹⁴Pravdom se ja kao haljinom odjenuh, nepristranost bje mi plaštem i povezom.

¹⁴Oblačil sem pravičnost – bila mi je v obleko, in gorečnost za pravico mi je bila kakor plašč in venec.

¹⁵Bjeh oči slijepcu i bjeh noge bogalju,

¹⁵Slepcu sem bil oko in noga hromcu.

¹⁶otac ubogima, zastupnik strancima.

¹⁶Oče sem bil potrebnim in pravdo tistega, ki ga nisem poznal, sem preiskoval.

¹⁷Kršio sam zube čovjeku opaku, plijen sam čupao iz njegovih čeljusti.

¹⁷Strl sem nepravičniku kočnike in zobom njegovim sem iztrgal plen.

¹⁸Govorah: 'U svom ću izdahnuti gnijezdu, k'o palma, bezbrojne proživjevši dane.'

¹⁸Zato sem dejal: V gnezdu svojem bom umrl in pomnožim kakor pesek dni svoje.

¹⁹Korijenje se moje sve do vode pruža, na granama mojim odmara se rosa.

¹⁹Korenina moja se bo raztezala kraj vode in rosa bo nočevala na mojem vejevju;

²⁰Pomlađivat će se svagda slava moja i luk će mi se obnavljati u ruci.'

²⁰slava moja ostane vedno nova pri meni in lok moj se bo pomlajeval v roki moji.

²¹Slušali su željno što ću im kazati i šutjeli da od mene savjet čuju.

²¹Mene so poslušali in čakali in molče na uho vlekli moj svet.

²²Na riječi mi ne bi ništa dometali i besjede su mi daždile po njima.

²²Po mojih besedah ni nihče govoril, in govorjenje moje je nanje kapljalo.

²³Za mnom žudjeli su oni k'o za kišom, otvarali usta k'o za pljuskom ljetnim.

²³Čakali so me kakor dežja in odpirali usta svoja kakor zemlja, hrepeneč po poznem dežju.

²⁴Osmijeh moj bijaše njima ohrabrenje; pazili su na vedrinu moga lica.

²⁴Nasmehljaval sem se jim, kadar so obupavali, in svetlobe obličja mojega niso mogli omračiti.Rad sem krenil na pot k njim in sedel kot glava, in stoloval sem pri njih kakor kralj med vojsko, kot tisti, ki tolaži žalujoče.

²⁵Njima ja sam izabirao putove, kao poglavar ja sam ih predvodio, kao kralj među svojim kad je četama kao onaj koji tješi ojađene.

²⁵Rad sem krenil na pot k njim in sedel kot glava, in stoloval sem pri njih kakor kralj med vojsko, kot tisti, ki tolaži žalujoče.