1Ona tri čovjeka prestadoše Jobu odgovarati, jer je on sebe smatrao nevinim.
1In oni trije možje so nehali odgovarjati Jobu, ker je bil pravičen v svojih očeh.
2Nato se rasrdi Elihu, sin Barakeelov, iz Buza, od plemena Ramova: planu gnjevom na Joba zato što je sebe držao pravednim pred Bogom;
2Tedaj se vname jeza Elihuju, sinu Barakela, Buzovcu, iz rodovine Ramove; zoper Joba se mu vname jeza, ker je sebe bolj opravičeval nego Boga.
3a planu gnjevom i na tri njegova prijatelja jer nisu više našli ništa što bi odgovorili te su tako Boga osudili.
3Tudi zoper tri prijatelje njegove se je razsrdil, zato ker niso našli odgovora in so vendar obsojali Joba.
4Dok su oni govorili s Jobom, Elihu je šutio, jer su oni bili stariji od njega.
4Elihu pa je čakal Joba z besedami, ker oni so bili starejši nego on.
5Ali kad vidje da ona tri čovjeka nisu više imala odgovora u ustima, planu od srdžbe.
5In ko je videl Elihu, da ni bilo odgovora v ustih tistih treh mož, tedaj se mu razvname jeza.
6I progovorivši, Elihu, sin Barakeelov, iz Buza, reče: "Po godinama svojim još mlad sam ja, a u duboku vi ste ušli starost; bojažljivo se zato ja ustezah znanje svoje pokazati pred vama.
6In izpregovori Elihu, sin Barakelov, Buzovec, in reče: Mlad sem po letih, vi pa ste starci, zato me je bilo sram in sem se bal vam povedati svoje misli.
7Mišljah u sebi: 'Govorit će starost, mnoge godine pokazat će mudrost.'
7Dejal sem: Naj leta govore in visoka starost naj oznani modrost.
8Uistinu, dah neki u ljudima, duh Svesilnog mudrim čini čovjeka.
8Toda duh v smrtnikih je in dih Vsemogočnega, ki jih dela razumne.
9Dob poodmakla ne daje mudrosti a niti starost pravednosti uči.
9Priletni niso vselej modri in starci ne umejo vsekdar, kar je prav.
10Zato vas molim, poslušajte mene da vam i ja znanje svoje izložim.
10Zato pravim: Poslušaj mene, tudi jaz hočem povedati misli svoje.
11S pažnjom sam vaše besjede pratio i razloge sam vaše saslušao dok ste tražili što ćete kazati.
11Glejte, čakal sem besed od vas, poslušal sem vašo razsodnost, dokler bi bili iznašli, kar je odgovoriti,
12Na vama moja sva bijaše pažnja, al' ne bi nikog da Joba pobije ni da mu od vas tko riječ opovrgne.
12in skrbno sem pazil na vas; a glejte, ni ga med vami, ki je prepričal Joba in odgovoril besedam njegovim.
13Nemojte reći: 'Na mudrost smo naišli! Bog će ga pobit jer čovjek ne može.'
13Nikar torej ne pravite: Našli smo modrost; Bog mogočni ga premore, ne človek!
14Nije meni on besjedu upravio: odvratit mu neću vašim riječima.
14Kajti proti meni ni nameril besed; in z vašimi govori mu ne bom odgovarjal.
15Poraženi, otpovrgnut ne mogu, riječi zapeše u grlu njihovu.
15Osupnili so, ne odgovarjajo več, pošle so jim besede.
16Čekao sam! Al', gle, oni ne zbore. Umukoše, ni riječ više da kažu!
16In jaz naj čakam, ker oni ne govore, ker tu stoje in ne odgovarjajo več?
17Na meni je da progovorim sada, znanje ću svoje i ja izložiti.
17Odgovoril bom tudi jaz svoj del, tudi jaz povem mnenje svoje.
18Riječi mnoge u meni naviru dok iznutra moj duh mene nagoni.
18Kajti poln sem besed, pritiska me duh moj v meni.
19Gle, nutrina mi je k'o mošt zatvoren, k'o nova će se raspući mješina.
19Glej, život mi je kakor vino, ki nima duška, kakor novi sodi hoče počiti.
20Da mi odlane, govorit ću stoga, otvorit ću usne i odvratit' vama.
20Moram govoriti, da se oddahnem, odprem torej ustne svoje in odgovorim!
21Nijednoj strani priklonit se neću niti laskat ja namjeravam kome.
21Da bi le z nikomer pristranski ne potegnil! In nobenemu človeku se nočem prilizovati.Saj tudi ne poznam prilizovanja: sicer bi me v kratkem vzel Stvarnik moj.
22Laskati ja ne umijem nikako, jer smjesta bi me Tvorac moj smaknuo.
22Saj tudi ne poznam prilizovanja: sicer bi me v kratkem vzel Stvarnik moj.