¹Elihu nastavi i reče:

¹Še je Elihu nadaljeval, govoreč:

²"Strpi se malo, pa ću te poučit', jer još nisam sve rekao za Boga.

²Počakaj še malo, in te poučim, kajti še imam besed za Boga.

³Izdaleka ću svoje iznijet' znanje da Stvoritelja svojega opravdam.

³Prinesem znanje svoje iz daljave in pripoznam pravičnost Stvarniku svojemu.

⁴Zaista, za laž ne znaju mi riječi, uza te je čovjek znanjem savršen.

⁴Kajti zares, besede moje niso lažnive; popoln v spoznanju je, ki stoji pred teboj!

⁵Gle, Bog je silan, ali ne prezire, silan je snagom razuma svojega.

⁵Glej, Bog je mogočen, vendar ne zaničuje nikogar; mogočen je v moči razuma.

⁶Opakome on živjeti ne daje, nevoljnicima pravicu pribavlja.

⁶Brezbožnih ne hrani v življenju, trpinom pa pridobiva pravico.

⁷S pravednika on očiju ne skida, na prijestolje ih diže uz kraljeve da bi dovijeka bili uzvišeni.

⁷Ne odvrača oči svojih od pravičnih, ampak s kralji na prestolu jim da sedeti za vedno, da so povišani.

⁸Ako su negvam' oni okovani i užetima nevolje sputani,

⁸In ko so zvezani v sponah in ujeti v vezeh revščine,

⁹djela njihova on im napominje, kazuje im grijeh njine oholosti.

⁹tedaj jim oznani njih dejanje in njih prestopke, da so prevzetovali,

¹⁰Tad im otvara uho k opomeni i poziva ih da se zla okane.

¹⁰in jim odpre uho za svarilo in veli, naj se preobrnejo od krivice.

¹¹Poslušaju li te mu se pokore, dani im završavaju u sreći, u užicima godine njihove.

¹¹Ako poslušajo in se mu podvržejo, prežive dni svoje v blaginji in leta svoja v prijetnostih.

¹²Ne slušaju li, od koplja umiru, zaglave, sami ne znajući kako.

¹²Ako pa ne poslušajo, lete v strelo in mrjo v nerazumu.

¹³A srca opaka mržnju njeguju, ne ištu pomoć kad ih on okuje;

¹³Kateri pa so bogapozabni v srcu, gojé jezo: ne kličejo za pomoč, kadar jih je zvezal.

¹⁴u cvatu svoga dječaštva umiru i venu poput hramskih milosnika.

¹⁴Njih duša umrje v mladosti in njih življenje pogine med nečistosti prodanimi.

¹⁵Nevoljnog on bijedom njegovom spasava i u nesreći otvara mu oči:

¹⁵A trpina otimlje v trpljenju njegovem in po stiski jim odpira uho.

¹⁶izbavit će te iz ždrijela tjeskobe k prostranstvima bezgraničnim izvesti, k prepunu stolu mesa pretiloga.

¹⁶Tudi tebe bi bil iz žrela stiske odpeljal v prostranost, kjer ni tesnobe, in kar se postavi na mizo tvojo, bi bilo polno tolščobe.

¹⁷Ako sudio nisi opakima, ako si pravo krnjio siroti,

¹⁷Ali napolnjen si s sodbo brezbožnikovo: sodba in obsodba te zadeneta.

¹⁸nek' te obilje odsad ne zavede i nek' te dar prebogat ne iskvari.

¹⁸Zato glej, da te togota ne zapelje v zasmehovanje Boga, in obilost podkupnine naj te ne prekani!

¹⁹Nek' ti je gavan k'o čovjek bez zlata, a čovjek jake ruke poput slaba.

¹⁹Pomore ti li tvoje vpitje tja, kjer ni stiske, in vse napenjanje moči tvoje?

²⁰Ne goni one koji su ti tuđi da rodbinu na njino mjesto staviš.

²⁰Ne žéli si noči, v kateri bodo ljudstva iztrebljena z mesta svojega.

²¹Pazi se da u nepravdu ne skreneš, jer zbog nje snađe tebe iskušenje.

²¹Varuj se, ne obračaj se h krivici, kajti njo rajši voliš nego trpljenje.

²²Gle, uzvišen je Bog u svojoj snazi! Zar učitelja ima poput njega?

²²Glej, Bog mogočni ravna vzvišeno v moči svoji; kdo je tak učitelj kakor On?

²³Tko je njemu put njegov odredio? Tko će mu reći: 'Radio si krivo'?

²³Kdo Mu je predpisal pot Njegovo in kdo sme reči: Nepravo si storil?

²⁴Spomeni se veličati mu djelo što ga pjesmama ljudi opjevaše.

²⁴Pomisli, da ti je poveličevati delo Njegovo, katero opevajo ljudje.

²⁵S udivljenjem svijet čitav ga promatra, divi se čovjek, pa ma izdaleka.

²⁵Vsi ljudje je z veseljem gledajo, smrtnik je zagleda oddaleč.

²⁶Veći je Bog no što pojmit' možemo, nedokučiv je broj ljeta njegovih!

²⁶Glej, Bog mogočni je prevzvišen za naše spoznanje, število let Njegovih je nedoumno.

²⁷U visini on skuplja kapi vode te dažd u paru i maglu pretvara.

²⁷Kajti On dviga gori kapljico vode; od sopare, ki jo napravlja, solzé kot dež,

²⁸Pljuskovi tada pljušte iz oblaka, po mnoštvu ljudskom dažde obilato.

²⁸ki ga visoki oblaki izlivajo in kapljajo na človeka v obilosti.

²⁹Tko li će shvatit' širenje oblaka, tutnjavu strašnu njegovih šatora?

²⁹In ume li kdo razprostrtje oblakov, prasketanje šatora Njegovega?

³⁰Gle, on nad sobom razastire svjetlost i dno morsko on vodama pokriva.

³⁰Glej, On razširja svetlobo svojo okoli sebe in s koreninami morja se ogrinja;

³¹Pomoću njih on podiže narode, u izobilju hranom ih dariva.

³¹kajti s tem sodi narode, s tem daje jedi v izobilju.

³²On munju drži objema rukama i kazuje joj kamo će zgoditi.

³²Roke svoje odeva z bliskom in ga pošilja, da zadene protivnika.Njegovo grmenje Ga naznanja, celo živina čuti, da prihaja.

³³Glasom gromovnim sebe navješćuje, stiže s gnjevom da zgromi opačinu.

³³Njegovo grmenje Ga naznanja, celo živina čuti, da prihaja.