¹Znaš li kako se legu divokoze? Vidje li kako se mlade košute?

¹Veš li za čas, kdaj rode divje koze v skalah, ali si opazoval, kdaj so košute v porodnih bolečinah?

²Izbroji li koliko nose mjeseci, znaš li u koje doba se omlade?

²Si li preštel njih mesece, katere jim je dopolniti, in veš li čas, kdaj rode?

³Sagnuvši se, polegu lanad svoju i breme usred pustinje odlažu,

³kako se zvijajo, mlade svoje izpuščajo, bolečin se oproščajo?

⁴a kad im porod ojača, poraste, ostave ga i ne vraćaju mu se.

⁴Njih mladiči se ojačujejo, rastó pod milim nebom, jih zapuste in se k njim več ne povrnejo.

⁵Tko dade divljem magarcu slobodu i tko to oglav skinu njemu s glave?

⁵Kdo je pustil divjega osla v prostost in vezi njegove kdo je razklenil,

⁶U zavičaj mu dadoh ja pustinju i polja slana da ondje živuje.

⁶ki sem mu jaz naredil puščavo v hišo in solnato puščo za prebivališče?

⁷Buci gradova on se podruguje i ne sluša goničevih povika.

⁷Njemu je v smeh mestni hrup, za krik gonjačev se ne meni.

⁸Luta brdima, svojim pašnjacima, u potrazi za zeleni svakakvom.

⁸Gleda po gorah, kod je kaj paše, in išče povsod zelenja.

⁹Možeš li slugom učinit' bivola, zadržat' ga noć jednu za jaslama?

⁹Ali bo hotel divji bivol služiti tebi, bo li prenočeval pri jaslih tvojih?

¹⁰Možeš li njega za brazdu prikovat' da ralo vuče po docima tvojim?

¹⁰Ga li moreš v jarem vkleniti, da bi delal brazde, ali bo za teboj vlačil brano po dolini?

¹¹Možeš li se osloniti na njega jer je njegova snaga prevelika i prepustit' mu težak svoj posao?

¹¹Boš li mu zaupal, ker je velika moč njegova, in prepustiš mu li delo svoje?

¹²Misliš li tebi da će se vratiti i na gumno ti dotjerati žito?

¹²Moreš se li zanesti nanj, da spravi žetev tvojo in zbere žito na gumnu tvojem?

¹³Krilima svojim noj trepće radosno, iako krila oskudnih i perja.

¹³Veselo fofota nojica s perutjo svojo: a je li je njeno perutje in perje kakor štorkljino?

¹⁴On svoja jaja na zemlji ostavlja, povjerava ih pijesku da ih grije,

¹⁴Kajti jajca svoja pušča na zemlji in jih ogreva v prahu,

¹⁵ne mareć' što ih zgazit' može noga ili nekakva divlja zvijer zgnječiti.

¹⁵a zabi, da jih utegne noga poteptati in zverina poljska streti.

¹⁶S nojićima k'o s tuđima postupa; što mu je trud zaludu, on ne mari.

¹⁶Trdo ravna s svojimi mladiči, kakor da niso njeni, nič je ne skrbi, da se je trudila zaman.

¹⁷Jer Bog je njega lišio pameti, nije mu dao nikakva razbora.

¹⁷Kajti Bog ji je prikratil modrost in razumnosti ji ni podelil.

¹⁸Ali kada na let krila raširi, tada se ruga konju i konjaniku.

¹⁸Kadar se vzdigne, da leti, zasmehuje konja in jezdeca.

¹⁹Zar si ti konja obdario snagom zar si mu ti vrat grivom ukrasio?

¹⁹Si li dal konju moč njegovo in mu vrat ogrnil z vihrajočo grivo?

²⁰Zar ti činiš da skače k'o skakavac, da u strah svakog nagoni hrzanjem?

²⁰Naredil si, da skače kakor kobilica? Rezgetanje njegovo je krasno in strašno.

²¹Kopitom zemlju veselo raskapa, neustrašivo srlja na oružje.

²¹Grebe tla s kopiti, veseli se moči svoje, dirja oborožencem naproti.

²²Strahu se ruga, ničeg se ne boji, ni pred mačem uzmaknuti neće.

²²Posmehuje se bojazni in se ne ustraši, in meču se ne umakne.

²³Na sapima mu zvekeće tobolac, koplje sijeva i ubojna sulica.

²³Nad njim zvenči strelni tulec, bliska se kopje in sulica.

²⁴Bijesan i nestrpljiv guta prostore; kad rog zasvira, tko će ga zadržat':

²⁴Silovito jezno dirja naprej in ne da se udržati, ko se zglasi trobenta.

²⁵na svaki zvuk roga on zarže: Ha! Izdaleka on ljuti boj već njuši, viku bojnu i poklič vojskovođa.

²⁵Kadar zadoni tromba, kliče: huj! in oddaleč že čuje boj, grmeči glas poveljnikov in bojni krik.

²⁶Zar po promislu tvojem lijeće soko i prema jugu krila svoja širi?

²⁶Tvoj li razum napravlja, da se jastreb dviga, razpenja peruti proti poldnevu?

²⁷Zar se na nalog tvoj diže orao i vrh timora gnijezdo sebi vije?

²⁷In zleti li orel visoko na tvoje povelje in postavi v višavi gnezdo svoje?

²⁸Na litici on stanuje i noćÄi, na grebenima vrleti visokih.

²⁸V skalah prebiva in gnezdi po pečinah in planinskih vrheh.

²⁹Odatle na plijen netremice vreba, oči njegove vide nadaleko.

²⁹Odondod preži na živež, v daljavo gledajo oči njegove;in mladiči njegovi srebajo kri, in kjer je mrtvo truplo, je tudi on.

³⁰Krvlju se hrane njegovi orlići; gdje je ubijenih, tamo je i on."

³⁰in mladiči njegovi srebajo kri, in kjer je mrtvo truplo, je tudi on.