1Hvalite Jahvu jer je dobar, jer je dovijeka ljubav njegova!
1Hvalite GOSPODA, ker je dobrotljiv, ker vekomaj traja milost njegova!
2Tako nek' reknu svi otkupljenici koje Jahve otkupi iz ruke dušmanske
2Tako naj govoré rešenci GOSPODOVI, ki jih je rešil iz rok tlačitelja
3i koje skupi iz svih zemalja, s istoka i sa zapada, sa sjevera i s juga.
3in ki jih je zbral iz dežel, od vzhoda in od zahoda, od severa in od morja.
4Lutahu pustinjom, u samoći pustoj, puta ne nalazeć' do naseljena grada.
4Tavali so po puščavi, po potih samotnih, mesta za prebivališče niso našli;
5Gladni su bili, žeđu izmoreni, duša je klonula u njima.
5lačni so bili in žejni, njih duša je hirala v njih.
6Tada zavapiše Jahvi u svojoj tjeskobi, i on ih istrže iz svih nevolja.
6Tedaj so klicali h GOSPODU v nadlogi svoji, in rešil jih je iz njih stiske,
7Pravim ih putem pÓovede da stignu ka gradu naseljenu.
7in vodil jih je po pravem potu, da bi dospeli v mesto za prebivališče.
8Neka hvale Jahvu za dobrotu njegovu, za čudesa njegova sinovima ljudskim!
8Slavé naj GOSPODA za milost njegovo in za čudovita dela njegova pri sinovih človeških:
9Jer gladnu dušu on nasiti, dušu izgladnjelu on napuni dobrima.
9da on siti dušo potrebno in dušo gladno napolnjuje z dobrim.
10U mraku sjeđahu i u tmini, sputani bijedom i gvožđima,
10Kateri so sedeli v temoti in v smrtni senci, v bridkosti sponah in v železju,
11jer su prkosili besjedama Božjim i prezreli naum Svevišnjega.
11ker so se upirali besedam Boga mogočnega in so zavrgli sklep Najvišjega;
12Srce im stoga skrši patnjama: posrtahu, a ne bješe nikog da im pomogne.
12zato je ponižal njih srce z nadlogo, padli so, in ni ga bilo, ki bi jim bil pomagal.
13Tada zavapiše Jahvi u svojoj tjeskobi i on ih istrže iz svih nevolja.
13Tedaj so klicali h GOSPODU v nadlogi svoji, in rešil jih je iz njih stiske;
14Izvede ih iz tmina i mraka, raskide okove njihove.
14izpeljal jih je iz temin in smrtne sence in raztrgal je njih vezi.
15Neka hvale Jahvu za dobrotu njegovu, za čudesa njegova sinovima ljudskim!
15Slavé naj GOSPODA za milost njegovo in za čudovita dela njegova pri sinovih človeških,
16Jer razbi vrata mjedena i gvozdene polomi zasune.
16da je strl vrata bronasta in zdrobil zapahe železne.
17Zbog svojih bezakonja bolovahu oni, ispaštajuć' svoje opačine:
17Nespametni zavoljo pota pregrehe, zavoljo krivic svojih so prišli v trpljenje.
18svako se jelo gadilo duši njihovoj, do vrata smrti oni dođoše.
18Vsaka hrana se je studila njih duši, smrtnim vratom so se približali.
19Tada zavapiše Jahvi u svojoj tjeskobi i on ih istrže iz svih nevolja.
19Tedaj so klicali GOSPODA v nadlogi svoji, in rešil jih je iz njih stiske;
20Riječ svoju posla da ih ozdravi i život im spasi od jame grobne.
20poslal je besedo svojo in jih ozdravil, in jih je otel pogina.
21Neka hvale Jahvu za dobrotu njegovu, za čudesa njegova sinovima ljudskim!
21Slavé naj GOSPODA za milost njegovo in za čudovita dela njegova pri sinovih človeških
22Nek' prinose žrtve zahvalnice i kličući nek' djela njegova kazuju!
22in naj darujejo hvalne daritve ter oznanjajo z radostnim petjem dela njegova!
23Oni koji lađama zaploviše morem da po vodama silnim trguju:
23Kateri so šli na morje v ladjah, za opravilom svojim po velikih vodah,
24oni vidješe djela Jahvina, čudesa njegova na pučini.
24oni so videli dela GOSPODOVA in čuda njegova v globočini:
25On reče i olujni se vjetar uzvitla što u visinu diže valove mora.
25Ukaže namreč in napravi vihar, ki visoko žene valove njegove,
26Do neba se dizahu, u bezdan se spuštahu, u nevolji duša im ginula.
26da se zdaj vzpenjajo do neba, zdaj zopet padajo v globočino, duša jim koprni v nadlogi;
27Teturahu i posrtahu kao pijani, sva ih je mudrost izdala.
27vrtijo se in opotekajo kakor pijani, in vsa njih spretnost je izginila.
28Tada zavapiše Jahvi u svojoj tjeskobi i on ih istrže iz svih nevolja.
28Tedaj so klicali h GOSPODU v nadlogi svoji, in rešil jih je iz njih stiske;
29Smiri oluju u tih povjetarac, valovi morski umukoše.
29premenil je vihar v tišino, in utihnili so jim valovi.
30Obradovaše se tišini, u željenu luku on ih povede.
30Tedaj se razveselé, da so se pomirili valovi, in tako jih je peljal v pristanišče zaželjeno.
31Neka hvale Jahvu za dobrotu njegovu, za čudesa njegova sinovima ljudskim!
31Slavé naj GOSPODA za milost njegovo in za čudovita dela njegova pri sinovih človeških;
32Neka ga uzvisuju u narodnom zboru, neka ga hvale u vijeću staraca!
32in naj ga poveličujejo v zboru ljudstva ter v seji starejšin naj ga hvalijo!
33On pretvori rijeke u pustinju, a izvore vodene u žednu zemlju;
33Reke izpreminja v puščavo in studence vodá v žejna tla,
34plodonosnu zemlju u slanu pustaru zbog zloće žitelja njezinih.
34zemljo rodovitno v solnato puščo zavoljo hudobnosti prebivalcev njenih.
35On obrati pustinju u jezero, a zemlju suhu u vodene izvore
35Puščavo izpreminja v jezero in suhotna tla v studence vodá.
36i naseli ondje izgladnjele te podigoše grad gdje će živjeti.
36In tja naseli lačne, da zidajo mesto za prebivanje
37Zasijaše njive, posadiše vinograde što im doniješe obilnu ljetinu.
37in da posejejo njive in zasadé vinograde in pridelajo vsakoleten sad.
38I on ih blagoslovi te se namnožiše silno i stada im se ne smanjiše.
38Blagoslavlja jih tako, da se množijo silno, in njih živine ne zmanjšuje.
39Prorijeđeni bjehu i prezreni pod teretom patnja i nevolja.
39Zmanjšani so pač bili in ponižani vsled zatiranja, nesreče in bridkosti.
40Onaj što izlijeva prezir na knezove pusti ih da po bespuću pustom lutaju.
40On, ki izliva zaničevanje nad kneze in dela, da tavajo po praznoti, ki je brez potov,
41Iz nevolje pÓodiže ubogog i obitelji k'o stada ÓumnožÄi.
41na višavo je postavil siromaka iz bede in mu razmnožil rodovine kakor črede.
42Videć' to, čestiti neka se raduju, a zloća neka sebi usta začepi!
42Vidijo to pravični in se veselé, vsa malopridnost pa zapre usta svoja.Kdorkoli je moder, naj pazi na to, in uvažujejo naj milosti GOSPODOVE!
43Tko je mudar nek' o svemu tom razmišlja i nek' uvidi dobrotu Jahvinu!
43Kdorkoli je moder, naj pazi na to, in uvažujejo naj milosti GOSPODOVE!