1Zborovođi. Po napjevu "Ne pogubi!" Davidov. Miktam. Kad je Šaul opkolio kuću da ubije Davida.
1{Načelniku godbe; kakor ‚Ne pogubi!‘ Davidova zlata pesem, ko je poslal Savel može, in so stražili hišo njegovo, da bi ga umorili.} Otmi me sovražnikov mojih, moj Bog, na varno me postavi nad njimi, ki se vzpenjajo zoper mene.
2Izbavi me od dušmana, Bože moj, zaštiti me od mojih protivnika!
2Otmi me njih, ki delajo krivico, in ljudi krvoločnih me reši.
3Izbavi me od bezakonika, od krvoloka spasi me!
3Zakaj, glej, na dušo mojo preže, zbirajo se zoper mene krepki, ne zavoljo prestopka, ne zavoljo greha mojega, GOSPOD!
4Jer evo: dušu moju vrebaju, na me ustadoše silnici. Nema na meni krivnje, o Jahve, ni grijeha:
4Brez krivde moje se stekajo in pripravljajo; vstani, pridi mi naproti in poglej!
5bez moje krivnje na me nasrću. Probudi se! Dođi mi u pomoć i pogledaj,
5Ti torej, GOSPOD Bog nad vojskami, Bog Izraelov, zbúdi se, da obiščeš vse poganske narode, naj se ti ne smili ne eden hudodelcev verolomnih. (Sela.)
6Jahve, Bože nad Vojskama, Bože Izraelov! Preni se, kazni sve pogane, podlacima nemoj se smilovati!
6Vračajo se zvečer, renče kakor psi in okrog tekajo po mestu.
7Uvečer se vraćaju, reže poput pasa i trče po gradu.
7Glej, iz ust jim vre hudo, meči so v njih ustnah, kajti: Kdo sliši? pravijo.
8Gle, kako bljuju ustima; kletve su im na usnama i govore: "Tko nas čuje?"
8Ti pa, GOSPOD, se jim boš smejal, zasmehoval boš vse tiste narode.
9No, ti im se smiješ, o Jahve, i rugaš se poganima svima.
9Moč moja, nate bom pazil, ker Bog je moj grad visoki.
10Jakosti moja, gledat ću na te, jer ti si, Bože, zaštita moja, Bog moj, milosrđe moje.
10Bog moj mi pride naproti z milostjo svojo, Bog mi dá, da bom z veseljem gledal sovražnike svoje.
11Bog neka mi pohiti u susret, nek' me razveseli nad dušmanima mojim!
11Ne pobij jih, da ne pozabi ljudstvo moje, s svojo močjo jih izženi, da naj blodijo, in pahni jih, o Gospod, ščit naš!
12Pobij ih, Bože, da mi narod ne zavode, zbuni i obori ih jakošću svojom, štite naš, Gospodine.
12Greh njih ust je njih ustnic beseda; bodo naj torej ujeti v napuhu svojem in zavoljo kletvine in laži, ki jo izgovarjajo.
13Grijeh je svaka riječ usta njihovih: nek se uhvate u svoju oholost, u kletve i laži što ih govore!
13Pokončaj jih v srdu, pokončaj, da jih ne bode več; in spoznajo naj, da Bog gospoduje v Jakobu in tja do mej zemlje. (Sela.)
14Istrijebi ih u gnjevu, istrijebi da nestanu, nek' se zna da Bog vlada u Jakovu i do nakraj zemlje!
14In zvečer se vračajo, renče kakor psi in okrog tekajo po mestu.
15Uvečer se vraćaju, reže poput pasa i trče po gradu.
15Klatijo se okoli zavoljo jedi; ko se ne nasitijo, tu prenočujejo.
16Nek' lutaju okolo tražeći hranu; i kad se nasite, neka zavijaju.
16Jaz pa bom pel o moči tvoji in veselo pel o milosti tvoji, ker ti si mi bil grad visoki in pribežališče ob dnevi stiske.O moč moja, tebi bom prepeval psalme, zakaj Bog je grad moj visoki, Bog milosti moje.
17A ja ću opjevati silu tvoju i klicat ću jutrom milosrđu tvome, jer mi ti postade utočište i sklonište u dan nevolje.
17O moč moja, tebi bom prepeval psalme, zakaj Bog je grad moj visoki, Bog milosti moje.
18Jakosti moja, tebi ću pjevati, jer ti si, Bože, zaštita moja, Bog moj, milosrđe moje.