1Poučna pjesma. Asafova. Zašto si, Bože, posve zabacio, zašto kiptiš gnjevom na ovce paše svoje?
1{Nauk, Asafov.} Zakaj, o Bog, nas zametaš vedno? zakaj se kadi jeza tvoja zoper čredo paše tvoje?
2Sjeti se zajednice koju si davno stekao, plÓemena koje namače kao svoju baštinu i brda Siona gdje si Šator svoj udario!
2Spomni se občine svoje, ki si jo pridobil oddavnaj in odkupil za rod posesti svoje, gore Sionske, ki si na njej prebival!
3Korakni k ruševinama vječnim - sve je u Svetištu razorio neprijatelj.
3Prispej k podrtinam večnim! Vse zlo je storil sovražnik v svetišču.
4Protivnici tvoji vikahu posred skupštine tvoje, znakove svoje postaviše k'o pobjedne znakove.
4Rjuli so nasprotniki tvoji sredi zbirališča tvojega, postavili so svoja znamenja za znamenja.
5Bijahu kao oni koji mašu sjekirom po guštari,
5Bilo je videti, kakor da vsak dviga kvišku sekiro v goščavi gozdni.
6sjekirom i maljem vrata mu razbijali.
6In zdaj razbijajo rezbe njegove vse s sekirami in s kladivi.
7Ognju predadoše Svetište tvoje, do zemlje oskvrnuše Prebivalište tvoga imena.
7Zažgali so svetišče tvoje, do tal so oskrunili prebivališče tvojega imena.
8Rekoše u srcu: "Istrijebimo ih zajedno; spalite sva svetišta Božja na zemlji!"
8Rekli so v srcu svojem: Ugonobimo jih vse vkup! Požgali so vsa zbirališča Boga mogočnega v deželi.
9Ne vidimo znakova svojih, proroka više nema, i nitko među nama ne zna dokle ...
9Znamenj naših ne vidimo, ni več proroka, in ni ga med nami, ki bi vedel, doklej –?
10Dokle će se još, o Bože, dušmanin rugati? Hoće li protivnik dovijeka prezirati ime tvoje?
10Doklej, o Bog, bo zasramoval stiskalec, večno li bo zaničeval sovražnik ime tvoje?
11Zašto povlačiš ruku, zašto u krilu sakrivaš desnicu svoju?
11Zakaj odtezaš roko svojo in desnico svojo? Potegni jo iz nedrij svojih in naredi konec!
12No Bog je moj kralj od davnine, on koji posred zemlje spasava!
12Vendar pa je Bog kralj moj že od nekdaj, ki dela rešitve na zemlji.
13Ti svojom silom rasječe more, smrska glave nakazama u vodi.
13Ti si razklal v moči svoji morje, razbil si zmajem glave na vodah.
14Ti si Levijatanu glave zdrobio, dao ga za hranu nemanima morskim.
14Ti si raztreskal leviatanu glave, dal si ga za jed rodu, zverinam puščave.
15Ti si dao da provre izvor i bujica, ti si presušio rijeke nepresušne.
15Ti si odprl studenec in potok, ti si posušil reke neusahljive.
16Tvoj je dan i noć je tvoja, ti učvrsti mjesec i sunce;
16Tvoj je dan, tvoja tudi noč, ti si napravil luč njeno in solnce.
17ti sazda sve granice zemlji, ti stvori ljeto i zimu.
17Ti si določil vse meje zemlji, poletje in zimo napravil si ti.
18Spomeni se ovoga: dušmanin ti se rugaše, Jahve, i bezumni narod pogrdi ime tvoje.
18Spomni se vendar, da je sovražnik sramotil GOSPODA in da ljudstvo nespametno zaničuje ime tvoje.
19Ne predaj jastrebu život grlice svoje, i život svojih siromaha ne zaboravi zauvijek!
19Ne daj tisti zveri duše grlice svoje, krdela ubožcev svojih ne zabi vekomaj.
20Pogledaj na Savez svoj, jer svi su zakuci zemlje puni tmina i nasilja.
20Ozri se na zavezo, ker po kotih dežele je polno bivališč silovitosti.
21Ne daj da jadnik otiđe postiđen: neka siromah i ubog hvale ime tvoje!
21Ponižanec naj se ne vrne osramočen, ubožec in siromak naj hvalita ime tvoje.
22Ustani, Bože, zauzmi se za svoju parnicu, spomeni se pogrde koju ti bezumnik svaki dan nanosi.
22Vstani, o Bog; potegni se za pravdo svojo, spomni se zasramovanja, ki ti ga delajo nespametneži vsak dan.Ne pozabi glasu sovražnikov svojih, ropota vzpenjajočih se zoper tebe, ki se vedno vzdiguje kvišku.
23Ne zaboravi vike neprijatelja svojih: buka buntovnika još se diže k tebi!
23Ne pozabi glasu sovražnikov svojih, ropota vzpenjajočih se zoper tebe, ki se vedno vzdiguje kvišku.