1Molitva. Mojsija, sluge Božjega. Jahve, ti nam bijaše okrilje od koljena do koljena.
1{Molitev Mojzesa, moža Božjega.} O Gospod, ti si nam bil prebivališče od roda do roda.
2Prije nego se rodiše bregovi, prije nego postade kopno i krug zemaljski, od vijeka do vijeka, Bože, ti jesi!
2Ko niso bile še rojene gore in nisi bil naredil zemlje in vesoljnega sveta, da, od vekomaj do vekomaj si ti Bog mogočni.
3Smrtnike u prah vraćaš i veliš: "Vratite se, sinovi ljudski!"
3Pripraviš človeka, da razpade v prah, in veliš: Povrnite se, otroci človeški!
4Jer je tisuću godina u očima tvojim k'o jučerašnji dan koji je minuo i kao straža noćna.
4Zakaj tisoč let je v tvojih očeh kakor včerajšnji dan, ko je minil, in kakor čas ponočne straže.
5Razgoniš ih k'o jutarnji san, kao trava su što se zeleni:
5Kakor s povodnijo jih pokončavaš, kot spanje so; zjutraj so kakor trava, ki vnovič poganja.
6jutrom cvate i sva se zeleni, a uvečer - već se suši i vene.
6Zjutraj cvete in poganja, zvečer jo pokose in usahne.
7Zaista, izjeda nas tvoja srdžba i zbunjuje ljutina tvoja.
7Kajti ginemo od jeze tvoje in vsled srda tvojega smo preplašeni.
8Naše si grijehe stavio pred svoje oči, naše potajne grijehe na svjetlost lica svojega.
8Pred oči svoje si postavil krivice naše, skrivnosti naše v luč obličja svojega.
9Jer svi naši dani prođoše u gnjevu tvojemu, kao uzdah dovršismo godine svoje.
9Kajti vsi dnevi naši minevajo v srdu tvojem, leta nam prelete kot misel.
10Zbroj naše dobi sedamdeset je godina, ako smo snažni, i osamdeset; a većina od njih muka je i ništavost: jer prolaze brzo i mi letimo odavle.
10Dnevi naših let – vseh jih je sedemdeset let ali, ako smo prav krepki, osemdeset let; in kar je naš ponos v njih, je le trud in težava; zakaj hitro vse poteče in mi odletimo.
11Tko će mjeriti žestinu gnjeva tvojega, tko proniknuti srdžbu tvoju?
11A kdo spoznava jeze tvoje moč in tvoj srd, boječ se te, kakor se spodobi?
12Nauči nas dane naše brojiti, da steknemo mudro srce.
12Uči nas torej prav šteti naše dni, da si pridobimo srce modro.
13Vrati se k nama, Jahve! TÓa dokle ćeš? Milostiv budi slugama svojim!
13Vrni se, GOSPOD! doklej –? in žal ti bodi za hlapce svoje!
14Jutrom nas nasiti smilovanjem svojim, da kličemo i da se veselimo u sve dane!
14Nasiti nas že ob jutranjem svitu z milostjo svojo, da veselo pojemo in se radujemo vse svoje dni.
15Obraduj nas za dane kad si nas šibao, za ljeta kad smo stradali!
15Razveseli nas po številu dni, v katerih si nas ponižaval, in let, v katerih smo izkušali hudo.
16Neka se na slugama tvojim pokaže djelo tvoje i tvoja slava na djeci njihovoj!
16Očitno bodi hlapcem tvojim delo tvoje in veličastvo tvoje nad njih otroki!Nad nami pa bodi ljubeznivost Gospoda, Boga našega, in delo naših rok podpiraj pri nas, delo, pravim, naših rok podpiraj!
17Dobrota Jahve, Boga našega, nek' bude nad nama daj da nam uspije djelo naših ruku, djelo ruku naših nek' uspije.
17Nad nami pa bodi ljubeznivost Gospoda, Boga našega, in delo naših rok podpiraj pri nas, delo, pravim, naših rok podpiraj!