Portuguese: Almeida Atualizada

Slovenian

Job

10

1Tendo tédio � minha vida; darei livre curso � minha queixa, falarei na amargura da minha alma:
1Duši moji se gnusi življenje; zato naj tožba moja teče, govoril bodem v bridkosti duše svoje.
2Direi a Deus: Não me condenes; faze-me saber por que contendes comigo.
2Rečem Bogu: Ne obsojaj me; povej mi, zakaj se prepiraš z menoj?
3Tens prazer em oprimir, em desprezar a obra das tuas mãos e favorecer o desígnio dos ímpios?
3Ti li dobro de, da tlačiš, da zametaš rok svojih delo, s svetlobo pa obsevaš namero brezbožnih?
4Tens tu olhos de carne? Ou vês tu como vê o homem?
4Imaš li oči mesene, ali pa vidiš, kakor človek vidi?
5São os teus dias como os dias do homem? Ou são os teus anos como os anos de um homem,
5So li dnevi tvoji kakor dnevi smrtnika, ali leta tvoja omejena kakor dnevi človeka?
6para te informares da minha iniqüidade, e averiguares o meu pecado,
6da vprašuješ tako po krivdi moji in greh moj zasleduješ,
7ainda que tu sabes que eu não sou ímpio, e que não há ninguém que possa livrar-me da tua mão?
7dasi veš, da nisem kriv in da nikogar ni, ki more oteti iz tvoje roke!
8As tuas mãos me fizeram e me deram forma; e te voltas agora para me consumir?
8Roke tvoje so me upodobile in naredile vsega, kakor sem kroginkrog – in sedaj me zatiraš?
9Lembra-te, pois, de que do barro me formaste; e queres fazer-me tornar ao pó?
9Spomni se vendar, da si me kakor glino napravil, in hočeš me zopet vrniti v prah?
10Não me vazaste como leite, e não me coalhaste como queijo?
10Me li nisi kakor mleko ulil in strdil kakor sir?
11De pele e carne me vestiste, e de ossos e nervos me teceste.
11S kožo in mesom si me oblekel, s kostmi in kitami si me prepletel.
12Vida e misericórdia me tens concedido, e a tua providência me tem conservado o espírito.
12Življenje in milost si mi daroval in s svojo skrbjo mi duha varoval.
13Contudo ocultaste estas coisas no teu coração; bem sei que isso foi o teu desígnio.
13A tole si skrival v srcu svojem, vem, da ti je bilo to v mislih:
14Se eu pecar, tu me observas, e da minha iniqüidade não me absolverás.
14ako bom grešil, da name boš strogo pazil in krivde moje me ne boš oprostil.
15Se for ímpio, ai de mim! Se for justo, não poderei levantar a minha cabeça, estando farto de ignomínia, e de contemplar a minha miséria.
15Ako sem krivično ravnal, gorje mi! in čeprav bi bil pravičen, si ne upam povzdigniti glave, nasičen sramote in zroč bedo svojo.
16Se a minha cabeça se exaltar, tu me caças como a um leão feroz; e de novo fazes maravilhas contra mim.
16In ako bi povzdignil glavo, podil me boš kakor lev in zopet izkazoval čudovito moč svojo na meni;
17Tu renovas contra mim as tuas testemunhas, e multiplicas contra mim a tua ira; reveses e combate estão comigo.
17vnovič postaviš priče svoje proti meni in pomnožiš nevoljo svojo zoper mene, vedno nova krdela in vojske boš pošiljal nadme.
18Por que, pois, me tiraste da madre? Ah! se então tivera expirado, e olhos nenhuns me vissem!
18Zakaj si mi dal priti iz materinega telesa? Naj bi bil umrl in nobeno oko me ne bi bilo videlo!
19Então fora como se nunca houvera sido; e da madre teria sido levado para a sepultura.
19Naj bi bil, kakor bi ne bil živel nikdar, od materinega telesa naj bi bil prenesen v grob!
20Não são poucos os meus dias? Cessa, pois, e deixa-me, para que por um pouco eu tome alento;
20Ni li dni mojih malo? Odnehaj, obrni se od mene, da se malo razvedrim,
21antes que me vá para o lugar de que não voltarei, para a terra da escuridão e das densas trevas,
21preden odidem, odkoder se ne vrnem, v deželo temine in smrtne sence,v deželo temnejšo od mraka, kjer je le senca smrti in nered, kjer noč najbolj črna se šteje za svetlost.
22terra escuríssima, como a própria escuridão, terra da sombra trevosa e do caos, e onde a própria luz é como a escuridão.
22v deželo temnejšo od mraka, kjer je le senca smrti in nered, kjer noč najbolj črna se šteje za svetlost.