1Porventura não tem o homem duro serviço sobre a terra? E não são os seus dias como os do jornaleiro?
1Ni li vojna služba človekovo življenje na zemlji in dnevi njegovi enaki dnevom najemnikovim?
2Como o escravo que suspira pela sombra, e como o jornaleiro que espera pela sua paga,
2Kakor si suženj želi sence in kakor najemnik pričakuje mezde:
3assim se me deram meses de escassez, e noites de aflição se me ordenaram.
3tako sem dobil v delež mesece ničemurnosti in trudapolne noči so mi odmenjene.
4Havendo-me deitado, digo: Quando me levantarei? Mas comprida é a noite, e farto-me de me revolver na cama até a alva.
4Kadar ležem, pravim: Kdaj vstanem? A večer se vleče prepočasno in dosita mi je premetavanja po postelji do svita.
5A minha carne se tem vestido de vermes e de torrões de pó; a minha pele endurece, e torna a rebentar-se.
5Moje meso je oblečeno s črvadjo in prašno skorjo, koža se mi grbanči in iznova prepušča gnoj.
6Os meus dias são mais velozes do que a lançadeira do tecelão, e chegam ao fim sem esperança.
6Dnevi moji so hitrejši nego tkalčev čolnek in minevajo brez nade.
7Lembra-te de que a minha vida é um sopro; os meus olhos não tornarão a ver o bem.
7Pomni, da je življenje moje sapa! Ne bo zopet sreče gledalo moje oko.
8Os olhos dos que agora me vêem não me verão mais; os teus olhos estarão sobre mim, mas não serei mais.
8Ne bo me gledalo oko tistega, ki me vidi; obrneš li oči svoje vame, ne bo me več!
9Tal como a nuvem se desfaz e some, aquele que desce � sepultura nunca tornará a subir.
9Kakor oblak gine in izgine, tako ne pride več gori, kdor stopi v šeol [T. j. kraj, kjer bivajo duše mrtvih, država smrti, smrtno kraljestvo.];
10Nunca mais tornará � sua casa, nem o seu lugar o conhecerá mais.
10ne vrne se več v hišo svojo, ne pozna ga več kraj njegov.
11Por isso não reprimirei a minha boca; falarei na angústia do meu espírito, queixar-me-ei na amargura da minha alma.
11Zato ne morem tudi jaz braniti ustom svojim, govoril bom v duha svojega stiski, žaloval v duše svoje bridkosti.
12Sou eu o mar, ou um monstro marinho, para que me ponhas uma guarda?
12Sem li mar morje ali pošast morska, da si postavil stražo zoper mene?
13Quando digo: Confortar-me-á a minha cama, meu leito aliviará a minha queixa,
13Kadar si rečem: Postelja moja me potolaži, ležišče moje mi pomore trpeti žalovanje:
14então me espantas com sonhos, e com visões me atemorizas;
14tedaj me strašiš s sanjami in s prikaznimi me spravljaš v trepet,
15de modo que eu escolheria antes a estrangulação, e a morte do que estes meus ossos.
15da voli duša moja zadušenje in bi rajši bil mrtev nego suho okostje.
16A minha vida abomino; não quero viver para sempre; retira-te de mim, pois os meus dias são vaidade.
16Zamrzelo mi je življenje – ne hotel bi živeti vekomaj. Odnehaj! kajti kakor sapa so dnevi moji.
17Que é o homem, para que tanto o engrandeças, e ponhas sobre ele o teu pensamento,
17Kaj je človek, da ga toliko ceniš in da ga imaš v mislih
18e cada manhã o visites, e cada momento o proves?
18in ga vsako jutro obiskuješ in vsak hip izkušaš?
19Até quando não apartarás de mim a tua vista, nem me largarás, até que eu possa engolir a minha saliva?
19Kako dolgo se ne ozreš stran od mene, ne odnehaš, da požrem svojo slino?
20Se peco, que te faço a ti, ó vigia dos homens? Por que me fizeste alvo dos teus dardos? Por que a mim mesmo me tornei pesado?
20Ako sem grešil, kaj morem storiti tebi, o opazovalec ljudi! Zakaj si me postavil za cilj svojim pšicam, da sem postal breme samemu sebi?Zakaj ne odpustiš prestopka mojega in ne odpraviš krivice moje? Kajti sedaj ležem v prah, in če me boš iskal jutri, me ne bode.
21Por que me não perdoas a minha transgressão, e não tiras a minha iniqüidade? Pois agora me deitarei no pó; tu me buscarás, porém eu não serei mais.
21Zakaj ne odpustiš prestopka mojega in ne odpraviš krivice moje? Kajti sedaj ležem v prah, in če me boš iskal jutri, me ne bode.