1Soarta omului pe pămînt este ca a unui ostaş, şi zilele lui sînt ca ale unui muncitor cu ziua.
1Ni li vojna služba človekovo življenje na zemlji in dnevi njegovi enaki dnevom najemnikovim?
2Cum suspină robul după umbră, cum îşi aşteaptă muncitorul plata,
2Kakor si suženj želi sence in kakor najemnik pričakuje mezde:
3aşa am eu parte de luni de durere, şi partea mea sînt nopţi de suferinţă.
3tako sem dobil v delež mesece ničemurnosti in trudapolne noči so mi odmenjene.
4Mă culc, şi zic: ,Cînd mă voi scula? Cînd se va sfîrşi noaptea?` Şi mă satur de frămîntări pînă în revărsatul zorilor.
4Kadar ležem, pravim: Kdaj vstanem? A večer se vleče prepočasno in dosita mi je premetavanja po postelji do svita.
5Trupul mi se acopere cu viermi şi cu o coajă pămîntoasă, pielea-mi crapă şi se desface.
5Moje meso je oblečeno s črvadjo in prašno skorjo, koža se mi grbanči in iznova prepušča gnoj.
6Zilele mele sboară mai iuţi decît suveica ţesătorului, se duc şi nu mai am nicio nădejde!
6Dnevi moji so hitrejši nego tkalčev čolnek in minevajo brez nade.
7Adu-Ţi aminte, Dumnezeule, că viaţa mea este doar o suflare! Ochii mei nu vor mai vedea fericirea.
7Pomni, da je življenje moje sapa! Ne bo zopet sreče gledalo moje oko.
8Ochiul, care mă priveşte, nu mă va mai privi; ochiul tău mă va căuta, şi nu voi mai fi.
8Ne bo me gledalo oko tistega, ki me vidi; obrneš li oči svoje vame, ne bo me več!
9Cum se risipeşte norul şi trece, aşa nu se va mai ridica celce se pogoară în Locuinţa morţilor!
9Kakor oblak gine in izgine, tako ne pride več gori, kdor stopi v šeol [T. j. kraj, kjer bivajo duše mrtvih, država smrti, smrtno kraljestvo.];
10Nu se va mai întoarce în casa lui, şi nu-şi va mai cunoaşte locul în care locuia.
10ne vrne se več v hišo svojo, ne pozna ga več kraj njegov.
11De aceea nu-mi voi ţinea gura, ci voi vorbi în neliniştea inimii mele, mă voi tîngui în amărăciunea sufletului meu.
11Zato ne morem tudi jaz braniti ustom svojim, govoril bom v duha svojega stiski, žaloval v duše svoje bridkosti.
12Oare o mare sînt eu, sau un balaur de mare, de-ai pus strajă în jurul meu?
12Sem li mar morje ali pošast morska, da si postavil stražo zoper mene?
13Cînd zic: ,Patul mă va uşura, culcuşul îmi va alina durerile,`
13Kadar si rečem: Postelja moja me potolaži, ležišče moje mi pomore trpeti žalovanje:
14atunci mă înspăimînţi prin visuri, mă îngrozeşti prin vedenii.
14tedaj me strašiš s sanjami in s prikaznimi me spravljaš v trepet,
15Ah! aş vrea mai bine gîtuirea, mai bine moartea decît aceste oase!
15da voli duša moja zadušenje in bi rajši bil mrtev nego suho okostje.
16Le dispreţuiesc!... nu voi trăi în veci... Lasă-mă, căci doar o suflare mi -i viaţa!
16Zamrzelo mi je življenje – ne hotel bi živeti vekomaj. Odnehaj! kajti kakor sapa so dnevi moji.
17Ce este omul, ca să-Ţi pese atît de mult de el, ca să iei seama la el,
17Kaj je človek, da ga toliko ceniš in da ga imaš v mislih
18să -l cercetezi în toate dimineţile, şi să -l încerci în toate clipele?
18in ga vsako jutro obiskuješ in vsak hip izkušaš?
19Cînd vei înceta odată să mă priveşti? Cînd îmi vei da răgaz să-mi înghit scuipatul?
19Kako dolgo se ne ozreš stran od mene, ne odnehaš, da požrem svojo slino?
20Dacă am păcătuit, ce pot să-Ţi fac, Păzitorul oamenilor? Pentruce m'ai pus ţintă săgeţilor Tale, de am ajuns o povară chiar pentru mine însumi?
20Ako sem grešil, kaj morem storiti tebi, o opazovalec ljudi! Zakaj si me postavil za cilj svojim pšicam, da sem postal breme samemu sebi?Zakaj ne odpustiš prestopka mojega in ne odpraviš krivice moje? Kajti sedaj ležem v prah, in če me boš iskal jutri, me ne bode.
21Pentruce nu-mi ierţi păcatul, şi pentruce nu-mi uiţi fărădelegea? Căci voi adormi în ţărînă, şi cînd mă vei căuta, nu voi mai fi!``
21Zakaj ne odpustiš prestopka mojega in ne odpraviš krivice moje? Kajti sedaj ležem v prah, in če me boš iskal jutri, me ne bode.